18. Tek na Osolnik

Noge so trde. S Klemenom Janšo sva dva dni prej pretekla eno izmed etap Tržiške planinske poti T-12. Z Mač sva se povzpela na Storžič. Zgrožena sva tekla po novi cesti, ki so jo kar po planinski poti zrili skorajda do Kališča! Storžiču so sledili še Bašeljski vrh, Mali Grintovec, Srednji vrh in Cjanovca. Temu pa je po zaslugi Klemena sledil še nor spust nazaj v Mače. Oba sva imela slab občutek saj se govori, da pod Hudičveim Borštom ležijo mine. Nisva pa se mogla zediniti ali so te govorice plod zgodovinske resnice ali kmeta, ki želi ohraniti nekaj svoje trate “zelene”. Priznam tudi sam sem pred časom počel nekaj podobnega. Avtocesta je tudi nam vzela kos zemlje. S tem pa se nisem želel sprijazniti. Zato sem svoj teritorij označil s trakom, kot minsko polje. Prav zabavno je bilo spremljati običajne sprehajalce, ki so kar naenkrat začeli delati širok ovinek okoli prej običajne poti.
 Zajeta slika
Tek na Storžič in njegovo okolšno

Noge bi bile še trše, če ne bi včeraj opravil krajšega sprehoda na Dobrčo. Prav lepo je bilo enkrat po dolgem času hoditi počasi in uživati v naravi in gorskem cvetju.
nmm,n
Na Dobrči

Nog nisem čutil do samega štarta. Deloma zaradi utrujenosti, deloma pa zaradi treme, saj je konkurenca na tej prvi tekmi Slovenskega pokala v gorskih tekih res dobra. Z izjemo rekorderja proge, Mitja Kosovelja, se na ozkem štartu gnetejo vsi najboljši.
vnb
Osolnik

Rekordnemu številu udeležencev se je vseeno uspelo brez večjih težav zagnati po najprej vse prej kot gorskemu delu proge. Prva dva kilometra potekata celo navzdol prek rečice Sore. Ta si je urezala svojo plitvo strugo prav pod pobočji Škofjeloškega hribovja. Sava je namreč nasulo stotine metrov debelo plast proda in strugo Sore za kilometre premaknila na skrajni rob Ljubljanske kotline.
Takoj zatem pa dosežemo pobočje Osolnika. Vsako prerekanje ali je ta tek “gorski” ali ne, je odveč. Na manj, kot treh kilometrih se vzpne za 525 m. Bukov gozd nas je rešil pred izpostavljenostjo močnim majskim sončnim žarkom. Pot je bila suha, tako da je bila gorska obutev, za katero so se sicer odločili redki, nepotrebna. V prvih dveh kilometrih na razgretem asfaltu se je z njo celo izgubljalo.
cvcvvc
Simon Alič v ciljni strmini

Proga je bila zelo dobro označena. To mi je bilo zelo všeč, saj ni bilo treba zgubljati časa s slabim občutkom “izgubljenosti”. Že na Robleku, na katerem sem bil pred dirko že ničkolikokrat, se mi je ves čas zdelo da tečem “narobe”. Pač izmučen um med tekom deluje popolnoma drugače in nima časa iskati poti. Tukaj pa so VIDNE oznake pravilno na vsakih nekaj metrov. Z ene markacije se je lepo videlo drugo. To mi je dalo prijeten občutek varnosti.

 cvbcvc

Kljub temu, da je tekma trajala samo slabe pol ure, nas je strmina popolnoma izmučila (foto: ŠD Kondor Godešič)

Sam sem se tekme lotil precej rezervirano. Vedel sem da nimam možnosti konkurirati na ravninskem delu proge. Tečem nekaj metrov za vodilno skupino kakih ducatov tekačev. V vstopu v klancu pa se slika v trenutku popolnoma spremeni. Hitrost zaradi izjemne strmine bistveno pade. Razlika do najboljših pa prepolovi. V vseh strmejših klancih pridobivam mesta. Z lahkoto prehitim Marjana Zupančiča, Domna Zupana in Maria Vračiča. Napadem že veterana Igorja Šalamuna, pa mi na vmesni ravnini popolnoma pobegne. Ciljni klanec je bil res prav izbran, saj so številni gledalci res lahko videli kako smo grizli kolena. Šlo je za eno hujših strmin kar sem jih pretekel. Občutek imam da tečem navzgor po hrbtišču kake skakalnice. Ne, ni šlo, je bilo pretežko. Vzkliki navijačev pa mi dajo moči, da močno stisnem pesti in pretečem cilj. Zmage danes Simonu Aliču ni mogel vzeti nihče. Šalamun (2. absolutno) pa je očitno precej pospešil in prehitel še Petra Oblaka (3. absolutno). Kratka, a zelo zahtevna tekma. Joj, če bi bilo tako strmo na Grintovec, bi se gotovo dalo teči pod eno uro.

 fhhj

Fotografija ne pokaže kako strmo je bilo (foto: Ivan Leksovšek)
Vreme ta pravo je na Oso`nk, kot domačini imenujejo to priljubljeno izletniško točko, privabilo veliko ljudi. Ob prijetni družbi tudi meni danes ni bilo težko dočakati razglasitve. Organizatorji pa se tudi danes napakam niso popolnoma izognili, saj so me na podij že poklicali, pa se potem premislili, ker je bila na vrsti pred tem še neka druga razglasitev. Vendar dočakal sem svoje. Za 5. mesto absolutno in 3. v najmočnejši skupini med člani, sem si poleg točk v slovenskem pokalu, prislužil tudi prvič v življenju denarno nagrado. Njena vrednost je sicer bolj simbolična. Ne, nisem mislil, da bom imel od teka kdaj kak profit. Pohvale organizatorje s koordinatorjem in delegatom Tomom Šarfom na čelu, ki so na ta način neskromno nagradili kar 10 najboljših fantov in 5 deklet.
 nmbnmbn
Zadovoljen s prejetimi nagradami

Lep gorsko-tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič