Delni sončni mrk, 4. 1. 2011

Takih redkih priložnosti, kot so sončni mrk se ne zamuja! Naslednji podoben mrk nas čaka šele 15. marca 2015. Vremenska napoved za današnji mrk je bila dobra. Vseeno sva s kolegom Jakom za vsak slučaj izbrala več lokacij, kjer bi lahko opazovala. Zgodaj zjutraj je bilo v Ljubljani popolnoma megleno. A sva izvedela da je na Savinjskem nebo kristalno jasno. Zato sva se odločila da greva opazovat v tisti konec, natančneje v Šmihel nad Mozirjem.

Današnji delni mrk (foto: Jaka Steblovnik)

Čudovito jutro

Izkazalo se je da sva izbrala odlično lokacijo, dovolj dvignjeno nad meglo, ki je danes prekrivala ves dan večji del nižin, ter z odličnim pogledom na jugovzhodni in južni del neba, kjer bo viden mrk. Tudi vetra ni bilo, ki bi kvaril atmosferske pogoje. Grelo pa naju je “prijetnih” – 11° C.

(foto: Jaka Steblovnik)

Prvi kontakt mrka ob 8.00 sva za nekaj minut zamudila. Sonce je bilo tedaj ognjene rdeče barve, ker se je nahajalo le par stopinj nad horizontom. Vendar se je že videlo da “izgineva”.

Oprema postavljena

Presenetila naju je tudi aktivnost sončeve fotosfere, saj se je videlo ogromno pego (1140) in še večjo skupino sedemnajstih manjših peg (1142). Po enem daljših sončevih minimumov, ko leta 2009 kar 260 dni (in leta 2010 51 dni) nismo videli nobene sončeve pege, aktivnost Sonca končno spet raste. Spektakularno je bilo opazovati napredovanje mrka, ko je Luna zakrivala pege eno za drugo, dokler niso vse izginile.

Obiski

Mrk sva opazovala z Jakovim Sky-Watcherjevim 200 mm newtonovim reflektorjem s folijo mylar. Fotografirala pa sva fokalno s Pentaxom k100d in afokalno s Canon PowerShot SX 120 IS.

Projekcijska tehnika (foto: Jaka Steblovnik)

Preizkusila pa sva tudi metodo projekcije na zasenčen bel zaslon. Slika je bila na ta način največja (čeprav ne najostrejša), a pege se je kljub temu zelo dobro videlo. Sam sem tudi stekel v gozd in poskusil najti primer še najbolj primitivne metode – camere obscure. Gre za popolnoma naravno metodo “kamere”, ko se svetloba preslika skozi drobno okroglo režo. Take reže v naravi nastanejo, ko svetloba potuje skozi krošnje dreves. Večina naravnih rež je ali prevelikih ali preveč nepravilnih da bi dale dobro ostro sliko. Vendar, ker je gozd velik, sem z nekaj truda uspel najti kar dobre projekcije srpov Sonca.

Medtem si je mrk prišlo ogledati še nekaj radovednih mimoidočih, ki so bili vsi dobro informirani da danes mrk je. Vsem je spomin segel tudi globoko nazaj v preteklost na mrke izpred desetletij. Očitno se ti izjemni dogodki zavedno zapišejo v človeški spomin. Kako se tudi ne bi, če pa je tako noro lepo!

(foto: Jaka Steblovnik)

Ob 9 uri in 20 min je Luna prekrila največji del (okrog 68 %) Sonca. Zazdelo se nama je da se res dan ne dani, kot bi bilo treba, ampak da se je spet nekoliko zmračilo. Ta del sva hotela kar najbolje poslikati. Vseeno pa sva si vzela čas za uživanje v opazovanju s “prostimi” očmi. S zares prostimi očmi pa sva na nebu lahko videla svetlo Venero.

(foto: Jaka Steblovnik)

Potem pa se je vse zvrstilo v obratnem vrsten redu. Sonce je postajalo vse manj srpasto in je začelo dobivati svojo normalno obliko. Konec mrka je nastopil ob 10 ur in 50 minut. Torej je mrk trajal skorajda 3 ure. Vendar je minilo kot v hipu.