Dovški Križ

Trenutno se pripravljam na (Ljubljanski) maraton. Take razdalje, razen enkrat samkrat za trening, nisem še nikoli pretekel.  Prav za maratonsko razdaljo sem se letos odločil, izključno iz razloga ker mi še precej manjka na hitrosti in mi je jasno da bi bil z rezultatom na polmaratonu le razočaran. Maraton pa mi bo nek nov izziv. Zato trenutno skrbno nabiram kilometre in vzdržljivost katero nujno potrebujem za tek na 42,195 km. To se precej pozna na tem da sem neprestano utrujen, saj sem aktiven vsak dan, ker dolge ture v hribih kombiniram še s vsakdanjami daljšimi cestnimi teki. Zato sem se tokrat, zato da se vsaj malce spočijem, odpravil na kratko turo v hribe – na Dovški Križ.

Stenar

Gneča je bila Vratih že zjutraj.V Poldovem rovtu sem komajda dobil prosto pakrirano mesto. Potem pa sem nadaljeval po lovski poti proti Rdečemu potoku. Lovski poti ni težko slediti. Za trenutek me je le zmedla gozdarska cesta, ki jo seka. Potem pa sem zavil na pot čez Brinje. To pot nisem prej poznal in niti nisem prebral opisa. Zato nisem vedel kaj me čaka. Vendar sem popolnoma navdušen. Pot je zelo lepa, strma in ponuja čudovite razglede. Težko bi našel boljšo pot za gorski tek. Vendar človek se v takem primeru znajde v hudem precepu ali naj uživa v teku ali v fotografiranju norih razgledov, ki jih pot ves čas ponuja. Še dobro da sem bil utrujen in da sem tako več časa namenil prav razgledom. Drugače bi mi kar samo neslo navkreber. Ja, le kdo pa se lahko upre teku po taki mehki prijetni ozki, poti porasli z mahom …

Višje pa se pojavijo melišča in uživancije je konec. Pot se mestoma zgublja. Vendar ni mogoče zgrešiti. Preprosto se držimo dna doline ali bolje malce levo da se izognemo najbolj zopernim meliščem do sedla med Šplevto in Dovškim Križem. Šplevta (sicer le ena izmed treh istoimenskih vrhov v Julijcih) na prvi pogled ni posebej markanten dvatisočak. Ampak ponuja pa odličen razgled na krnico Na Jezerih in vrhove (Rokavi, Oltar, Dovški Križ), ki jo zapirajo.

(Pred)vrh Šplevte

Za tem se sprehodil proti vrhu Dovškega Križa. Težav oz. plezanja praktično ni. Le na nekaj mestih je nevarnost zdrsa zaradi naloženega grušča. Za rešitev vseh morebitnih orientacijskih težav pa poskrbijo številni možici. Z vrha se mi je odprl pogled na Amfiteater in okoliške vrhove, ki so bili dobro zasedeni. Le na Dovškem Križu sem ostal sam. Ne najdem druge razlage, kot to, da je Dovški križ najlažji vrh v okolici in očitno zaradi tega najmanj zanimiv.

Dovški Križ

Po meliščih mimo Malega Matterhorna v dolino

Sestopil sem po obširnih meliščih mimo Bivaka II. Melišča so med boljšimi in daljšimi pri nas. Udobno nas spustijo kar za okoli 600 višinskih metrov. Meni je bilo le malce (beri ful!) škoda mojih čisto novih gojzarjev. Po tem dolgem meliščenju že kar žalostno začenjajo spominjati na one prejšnje (nabavil sem si identičen model). Vmes sem z melišča skočil še na Mali Matterhorn. Potem pa sem po Rdečem potoku sestopil v dolino.

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič