Pihavec, Šplevta, Indijanec in Križ

Na Kriške pode sem se odpravil že četrtič letos. Sem rad zahajm, saj je to meni poleg (poleg Doline Triglavskih jezer) najlepši predel naših Julijskih Alp. Vedno lahko uživam v opazovanju kozorogov in Kriških jezer, ki so precej bolj mogočna od nesrečnih Triglavskih luž.

Kriški podi s zgornjim jezerom v ospredju ter grebenom Bovškega Gamsovca, Pihavca in Šplevte v ozadju.

Za začetek sem se povzpel po dobro poznani poti z Vrat čez Sovatno do Dovških vratc. Da sem prihranil na času sem do sem bolj ali manj ves čas tekel. Potem pa enostavno ni več šlo, ker je v visokogorju pihal zelo močan in mrzel veter. Nase sem navlekel dva debela termovelurja pa me je še vseeno zeblo. Na srečo pa je bilo vsaj jasno, kar mi je omogočilo hojo po brezpotju. Kmalu za tem sem že zavil na lovsko stezico čez melišča pod Bovškim Gamsovcem proti Pihavcu.

Luštni mali gorski kozlički

Morali bi jih videti kako to plezajo

Med prečenjem melišč sem užival v pogledih na čredo kozorogov in gamsov. Najbolj me je presenetilo kako te živali plezajo čez strmo steno. Še jaz ne bi upal tam prečiti polic, kjer so jih z veliko lahkoto to kozorogi. Skratka te živali me vedno navdušijo, ker so tako ljubke. Nadaljeval sem po zoprnem melišču v žleb pod Pihavcem. Tu sem si za trenutek oddahnil. Pa ne zato, ker bi bil utrujen od melišča, ampak kjer je bilo to edino zavetje pred skorajda neznosnim vetrom. Po skobah sem se povzpel iz žleba in potem po lažjem terenu na južni strani gore do vrha. Veter je bil na vrhu gore še posebej močan. Zato sem hitro sestopil, čeprav je bil razgled odličen. Razgledal sem se ravno toliko da sem približno določil nadaljnje poti.

Pihavec s Šplevto

Iz žlebu sem nekoliko sestopil po melišču. Potem pa sem ujem ozko stezico proti Šplevti. Po njej sem sem dostopil na sedlo med Šplevto in Pihavcem. Potem pa sem zgolj po občutku nadaljeval proti vrhu gore. Najprej sem prečil nekoliko desno. Za tem pa sem se povzpel navzgor po strmih travah ob žlebu, ki seka steno Šplevte na dvoje. Travnata polička me je pripeljala skorajda na vrh zagruščenega žlebu. Žleb pa se kmalu zaključi v škrbini. S škrbine sem razločil dva možna poteka poti. Nisem pa vedel kater bi bil lahko pravi. Eden bi bil lahko spust 20- 30 m na drugo stran in potem nadaljevanje desno navzgor po žlebu. Vendar me je poskus po tej strani pripeljal skorajda na isto mesto, kjer stal prej. Tako se mi zdi najbolj pametno nadaljevati s škrbine kar direktno navzgor čez strme gladke plošče z malo oprimki (I). Na srečo je tega plezanja le nekaj metrov. Potem pa sledi spet lažji, a kljub temu zelo izpostavljen teren. Navkljub strmemu dostopu na Šplevto je njen vrh presenetljivo prostoren in travnat. Pri sestopu pa so bili sunki vetra že tako močni da sem mislil da me bo snelo s stene. Zato sem sestopal res po polžje.

Slovenski Cerro Torre in Prisojnik

Moj naslednji cilj pa je bil Šplevta! Kaj si ti je od vetra zmešalo? Ali nisi bil ravno na tem vrhu. Ne, ne v mislih imam drugo Šplevto, ki skupaj s Kriškim robom zapira Kriško steno. Vzdevek te gore je tudi Indijanec, saj gledano z Bovških vratc res izgleda točno tako kot obraz Indijanca s perjanico. Še prej sem po markirani poti sestopil proti Pogačnikovem domu. Hm, “markirani”! Malo prej sem lovski stezici lažje sledil, kot tej “označeni” poti. Pod Pogačnikovim domom sem zavil, kot proti Razorju in potem skorajda takoj skrenil desno navzgor na brezpotje proti Šplevti. Brezpotje sploh ni zahtevno. Se mi je pa zelo vleklo preden sem na sedlu med Razorjem in Šplevto končno stopil na t.i. perjanico Indijanca. Sicer pa povsem lahko dostopen in precej razgleden vrh.

Šplevta (Indijanec)

Naslednje kar mi je prišlo na misel je bilo to da bi kar po grebenu nadaljeval proti sosednjemu Kriškemu robu. Žal je bil to neuspešen poskus (ekstra višinci), ker ko sem prišel bližje videl, da mora biti to plezanje vsaj III ali IV stopnje težavnosti. Brez vsakršne plezalne opreme seveda ni bilo smisla riniti dalje. Vseeno pa mi ni bilo treba sestopiti prav nazaj do Pogačnikovega doma. Pri veliki luknji (že skorajda jami), ki se jo vidi že od daleč s Šplevte, sem zavil levo in kmalu dospel na markirano pot proti Bovškim vratcem. Veter končno nekoliko poneha, kar mi vlije nekaj dodatne motivacije za še zadnji današnji klanec proti Križu. Na vrhu te gore sem bil letos že trikrat. Zato sem šel čez ta podolgovat vrh mirno in brez ustavljanja kar naprej proti Stenarskim vratcem. Sem pa malo pod vrhom videl glorijo. To je zanimiv atmosferski optični pojav, ko senco človeka v megli obda nekakšna okrogla mavrica. Ta čudovit in redek pojav sem videl šele drugič. Pojav še ni povsem pojasnjen. Najverjetneje pa je posledica povratno sipane svetlobe z vodnih kapljic v megli. Do pojava pride le če je megla pod opazovalcem in vir svetlobe (Sonce) direktno za opazovalcem.

Glorija

Kriška jezera (levo spodnje, desno srednje jezero)

Na Stenarskih vratcih sem sestopil na drugo stran (proti Bivaku IV). Sestop do melišča je zelo zopern in nevaren, ker poteka čez steno, ki ima polno naloženega grušča. Zelo neprijetna plezarija (in še to na dol) za konec ture je to bila. Tudi obsežna in zelo dolga melišča spodaj sploh niso primerna za kak hiter sestop. Za vzpon pa prav tako ne. Zato ne razumem zakaj bi kdo tukaj sploh hotel hoditi. Sestop naprej v Vrata pa mi je minil hitro.

Skok pod Stenarskimi vratci