Kredarica, 31. 10. 2011

Vzpon k naši “slavni” najvišji planinski postojanki – Triglavskemu domu na Kredarici – je tiha želja marsikaterega posameznika. Včeraj sem jo z veseljem izpolnil kolegu Andreju.

Zasnežena Spodnja Krma

Začela sva popolnoma klasično – pri lesi v Krmi. Sneg se v obliki snežnih krp pojavlja že čisto na začetku. Snežna meja pa je na slavnem mestu, kjer se ob pogledu vzvratno v smeri hoje tako lepo vidi ledeniški U-profil Krme. Sneg se potem konstantno pojavlja prek ravnice Vrtače vse do Malega Polja. Debelina snežne odeje je na tem mestu odseku okrog 10-20 cm. Sneg se tako nizko pojavlja zato, ker trenutno tako globoko v Krmo sončni žarki nikoli ne posijejo. Sneg je kar rahlo pomrznjen in zato zelo primeren za hojo; predvsem pa za sestop.

Pogled proti Konjskemu sedlu

Nekateri že smučajo

Od Malega polja naprej pa sneg za nekaj časa izgine. Po eni strani je to celo dobro, ker pridemo nad inverzijsko plast zraka. Greti pa nas začne še kar toplo jesensko sonce, ki ne greje samo nas, ampak tudi macesne, ki nazaj odsevajo živopisane barve  in pričarajo pravo poslastico za ljubitelje fotografije.

Kredarica

Pri koritu nad Pastirskim stanom v Zgornji Krmi sva zavila desno na “normalko” proti Kredarici. Sneg se je še drugič začel na višini malce pod 2000 m, tik pred tem, kjer se pot rahlo uravna na planotastem svetu Ržkih podov. Sklenjena snežna odeja pa obliva Triglav nekje od višine 2300 m naprej.  Na Ržkih podih sva le še zagrizla v strmino zasnežena pobočja Kalvarije. Sonce je močno žgalo in zelo zmehčalo sneg. Izven gazi se lahko sneg lahko mestoma predre čez kolena. Zato se je najbolje držati kar utrjenih gazi.

Kotel

Kriški podi

Na Kredarici sva bila v dobrih treh urah zložne hoje. Vreme je bilo popolno, razgledi tudi. Časa pa sva imela še na pretek. Zato sva se odpravila še proti Planiki. Vmes sem Andreja poučil še o osnovah zimske tehnike in o zaustavljanju s cepinom. Toliko o tem če se je kdo čudil zakaj tovoriva cepine na Kredarico. Kasneje so cepini še prišlo zelo  prav. Z vrha Kalvarije sva zavila desno na pot proti Planiki. Kljub temu da ni bilo gazi, poteku letne poti ni bilo težko slediti. Na poti se pojavi par krajših rahlo izpostavljenih prečk, kjer sva šla čez previdno s cepini.

Proti Planiki (Foto: A. Novak)

Dom Planika (Foto: A. Novak)

Mišeljski Konec in Kanjavec

Sestop proti Konjskemu sedlu

Čudilo pa me je to da s Planike ni  bilo nobene gazi proti vrhu Triglava. Pozabljen svet. In res sva bila popolnoma sama v nasprotju z gnečo na Kredarici. Proti vrhu Triglav pa spet kdaj drugič. S Planike sva sestopila na Konjsko sedlo in potem pod Kurico nazaj v Krmo.

Že takoj nekoliko nižje se sneg pojavlja le še v zaplatah in v grapah.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič