Dolina Triglavskih jezer, 8. 12. 2011

Letos sem bil med Triglavskimi jezeri že kar nekajkrat. Pa me še vedno nekaj vleče tja. Vseskozi se pokrajina spreminja in vedno jo lahko občudujem v povsem drugačni preobleki. Tokrat so bile razmere med jezeri že čisto zimske, čeprav v dolini tega mogoče ni bilo slutiti.

Najprej tudi sam nisem uspel verjeti da je lahko v visokogorju tako zelo mraz, kot je “obljubljala” napoved. Jutranji tek s Savice čez Komarčo je namreč kazal na skorajda poletne razmere. Temperature so bile celo nekaj stopinj nad lediščem. To je predvsem posledica predvsem izredno južna usmerjenost stene Komarče. Po drugi strani pa je bila to tudi sreča, saj je tako skopnel ves sneg, ki je padel v zadnjih dneh. Zato je bil tek lahko povsem varen. Opozoril bi le na nevarnost zdrsa zaradi suhega listja, ki se ponekod na poti predira skorajda do kolen.

Črno jezero je zamrznjeno. Očitno celo dovolj na debelo, da sta se dva pogumneža po njem drsala.

Že nekaj metrov nad vrhom Komarče, v senčni kotanji Črnega jezera, pa se je situacija povsem spremenila. V parih metrih je suho travo in listje zamenjala snežna pravljica. Temperature pa so se spustile pod ledišče. Ohladitev mi je zelo prijala, saj sem se  pred  tem (opremljen za tek pri -10 °C) na Komarči skorajda skuhal.

Nadaljeval sem po Lopučniški dolini v dolino Triglavskih jezer. Tek je bil v hladu sence prijeten in zelo lahkoten. Le snega bi si nekoliko več želel. Letošnjih 5- 15 cm se res ne more meriti z metrom do dva, kot ga je bilo lani v istem obdobju. No, vsaj vreme je neprimerno boljše. Na tistih snežnih kristalih, ki so dolino prekrivali, se je sonce prav tako lepo lesketalo, kot če bi bilo 5 m snega. Zato sem res lahko užival v lepotah doline in hkrati fantastičnim vremenu. Dvojno jezero je bilo prav tako zamrznjeno – z izjemo luže, ki loči obe jezerski kotanji.

Nadaljeval sem proti Jezeru v Ledvici. Snega ni bilo nič kaj dosti več, kot pri Črnem jezeru. Se pa je občasno slišalo nenavadno glasne sunke vetra, ki je divjal nekoliko višje. Samega vetra pa zaenkrat še ni bilo občutiti. Tako je veljalo vse do Ledvice. Tu pa se je v nekaj sto metrih iz lahne sapice razvil močan orkanski veter. Ne vem kako močno je pihalo. Vendar za primerjavo so danes na Kredarici izmerili hitrosti vetra okrog 100 km/h.  Najmočnejši sunki vetra do bili dovolj močni, da bi me odneslo v kolikor se ne bi oklenil skal ali se vrgel na tla. Sneg pa je tudi postal tudi povsem leden, kar mi je še dodatno preprečilo nadaljevanje, ker sem bil brez derez.

Tako sem pri Ledvici obrnil in v parih minutah sem bil spet na toplem. Kakšnega sledu o vetru pa tudi ni bilo več opaziti. Očitno je veter pihal samo na višini nad 1800 m, nižje pa sploh ne. Ker sem toliko skrajšal turo, sem moral vsaj še nekam. Zato sem z Dvojnega jezera odlaufal na Štapce in naprej proti Mali Tičarici. Spet nisem videl vrha. Do vrh Štapc ni bilo težav, saj je bilo kopno. Potem pa se je začel južen sneg, ki se je z višino vse bolj trdil. Kakšnih 5 min pod vrhom Tičarice pa je sneg postal tako trd in leden, da nadaljevanje (brez zimske opreme) ni bilo več smiselno. Spodnjo plast starega snega pa prekriva pa še nekaj cm debela plast svežega kložastega snega.

Lep gorsko tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič