18. Tek na Vršič

Po daljši odsotnosti s tekaških prireditev, sem prišel na Vršiško cesto preverit kakšna je moja trenutna fizična pripravljenost. To je bil pravzaprav nujno potreben preiskus, ki mi bo povedal kako trenirati v naslednjih tednih pred Grintovcem. Na srečo bo test kar pravi, saj se je zbrala kar solidna konkurenca. Po tej cesti bom tekel že četrtič – žal ne zapored, ker sem lani manjkal. Vreme je bilo pa za tek tudi ravno pravšnje, saj je bilo oblačno. Pogled s Kranjske gore proti vršacem nad Vršičem pravzaprav ni obetal nič dobrega, saj se je že zelo zgodaj pošteno kuhalo.

Zmagovalec Gašper Bregar (Foto: Tomaž Alauf)

 

Foto: TD Kranjska Gora

Na srečo je bil štart dovolj zgodaj da sem vedel, da nas popoldanske nevihte najverjetneje še ne bodo ujele. Leteči štart po ulicah skozi Kranjsko Goro je bil nenavadno počasen. Vendar takoj ko smo tekači pred seboj (pri hotelu Lek) zagledali štartni balon, je nekaj v nas podzavestno zavrelo, da smo takoj močno pospešili. Po ravnini mimo Jasne je seveda letelo. Sam takemu tempu nisem bil kos. Zato sem samo čakal na trenutek, ko bo pri hotelu Erika, končno zmanjkalo ravnine. Do Erike sem si nabral že precejšnji zaostanek: tekel sem šele nekje na 15. mestu. Zato še sam nisem verjel da lahko pravzaprav do cilja kaj bistveno pridobimo. Vendar tek na Vršič, se na mojo srečo, tu pravzaprav šele začne. Že v prvih metrih vzpona je bil občutek v nogah precej boljši, kot prej po ravnini.

Peter Lamovec (Foto: Tomaž Alauf)

Vendar nisem prehiteval z napadom. Vse do prve serpentine sem tekel še v zelo zmernem tempu skupaj s Francije Teražom, saj so se morale moje noge še spočiti od hudega napora pravkar pretečene ravnine. Potem pa nisem več dolgo okleval. Lepo, v svojem tempu sem začel pridobivati korak, za korakom. Žal ni šlo vse tako hitro, saj je med drugo serpentino in pa Mihovem domom še kakšen dober kilometer valovitega terena s celo rahlimi spusti, kjer spet nisem imel nobene možnosti. Tako sem šele pod Mihovim domom ujel skupino z Mirkom Janjatovičem. Spet nisem pretiraval in sem se lepo pustil pripeljati do Mihovega doma, kjer se začne prvi bolj strm klanec. Tu sem se na hitro okrepčal ter si zlil vodo za vrat. Potem pa sem nadaljeval lov. Nekje okrog šeste serpentine sem pred seboj zagledal Uroš Bertonclja in Boštjana Hrovata. Potreboval sem kar pet serpentin da sem ju ujel. Boštjan je nato začel hoditi. Z Urošom pa sva nadaljevala mimo  Koče na Gozdu. Ta del ceste mi spet ni ustrezal, saj je spet bolj kot ne ravnina.

V eni zadnjih Vršiških serpentin (Foto: Tomaž Alauf)

Foto: TD Kranjska Gora

Na srečo pa je za tem sledilo nekaj bolj strmih serpentin, kjer sem se Uroša otresel. Nekaj minut sem bil nato prepuščen sam sebi, saj nisem videl nikogar pred seboj. Da je bilo vse skupaj še težje, me je zagrabila še vranica. Tempa kljub vsemu nisem popustil. Daleč pred seboj sem sedaj zagledal Petra Lamovca. Počasi sem zmanjševal zaostanek tudi za njim. Nisem pa bil prepričan, če je ostalo še dovolj Vršiške ceste da bi ga lahko ujel. Tri serpentine pred koncem sem se rešil krize z vranico in pospešil še zadnjič na tekmi. Ni se mi čisto izšlo, saj sem za Lamovcem v cilju zaostal za 15 s. Vendar vem da bi ga lahko ujel, če bi tekli le še kak kilometer dlje – verjetno pa tudi on ni tekel na polno. Vseeno sem s svojim tekom zadovoljen, saj sem dosegel čas 52 min 55 s, kar je zadostovalo za tretje mesto absolutno. Zmaga je premočno šla v roke Gašperju Bregarju z odličnim časom 50 min 40 s. Edina ženska, ki ji je uspel tek pod eno uro, je bila Lidija Cerkovnik (59 min 10 s). Hkrati pa je vse ostale tekmice premagala za več kot 12 min.

Kmalu po mojem prihodu v cilj, se je ulila ploha. A, vse dobro dokler te na vrhu čaka (suha) oprema ter avtobus za povratek v dolino. Tudi v organizacijskem smislu je bila tekma dobro izpeljana.  (Foto: Tomaž Alauf)

Zmagovalci (Foto: TD Kranjska Gora)

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

4 comments

Submit a comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.