Vršaki so skorajda povsem pozabljen gorski greben, ki na južnem delu omejuje visokogorsko planoto Hribarice. Tudi sam sem ga obiskal čisto nazadnje, saj sem pred tem stopil že na prav vse vrhove v okolici.
Tudi na najbolj odmaknjenih brezpotjih nikoli nisi popolnoma sam
Začel na planini Blato, kjer je bilo že ob zgodnji uri komajda mogoče dobiti prostor parkirno mesto. Najprej sem se vzpel na planino v Lazu. Po tej poti sem že večkrat hodil. Zato se mi je kar vleklo. Pa še moje počutje ni bilo optimalno, da bi ta dolgočasen del pretekel. Seveda je pa po drugi strani planina V Lazu vse prej kot dolgočasna. Značilne fužinske bajte so me v mislih za hip postavile v nek drug, bolj zgoden čas, ko še niso poznali toliko stresa, kot ga mi danes. Seveda pa takrat kruh na mizi ni bil iz supermarketa, ampak je bil zgolj produkt pridnih rok.
Dolina za Debelim vrhom
S planine V Lazu sem se povzpel na Lazovški preval. Potem pa sem pa pri velikem (označenem) kotliču skrenil z makrirani poti v Dolino za Debelim vrhom. Poti skozi dolino ni, tudi možicev ni prav veliko. Vendar tisti, ki so običajno stojijo na pravnih mestih. Orientacija ob dobrem pozvanjanju hribov v okolici res ni težka. Vendar meni je precej preglavic povzročala gosta megla. Brezpoten svet Doline za Debelim vrhom pa je v megli (sploh prvič) lahko nerešljiva uganka. Zato sem nekajkrat postal za nekaj minut da se je megla nekoliko razkadila.
Debeli vrh, kot otok plava v morju megle
Višje v dolini so se začele pojavljati zaplate svežega snega. Z veseljem sem jih izkoristil za prehod čez drobljiva melišča. A se je izkazalo da mi je bila nastavljena past. Kar naenkrat se mi je udrlo do pasu. Pa seveda ni bilo snega tako obilo da bi skorajda cel izginil v belino. Pač pa je sneg prekrival kraški kotlič. Imel sem srečo da sem se ujel in da nisem padel v globino.
Greben Vršakov
Vršaki, kot so videti s Kanjavca
Navzgor po dolini sem nadaljeval do vznožja Vrha Hribaric. Rob morja megle pa je na srečo obstal v dolini. Tako sem lahko končno začel uživati v prekrasnem sončnem dnevu. Po grebenu sem nadaljeval proti vzhodnemu vrhu Vršakov (2446 m). Vzpon na vrh je prav lahek, z izjemo enega samega mesta, kjer je treba malce poplezati. Z vrha sem po grebenu nadaljeval proti srednjemu Vršaku (2422 m). S srednjega Vršaka pa je pravzaprav le še kratek sprehod do planotastega najbolj zahodnega Vršaka (2431 m).
Pogled na Jezero v ledvici z Male Zelnarice
Dneva seveda še ni bilo konec in treba se je bilo odločiti kam naprej. Sklenil sem se da poskusim najti prehod v Globoko konto pod zadnjim Voglom. To mi je tudi brez težav (brez plezanja) tudi uspelo. Enostaven prehod prek strmega zagruščena teren nam pokaže možic. Po brezpotju okrog Zadnjega Vogla sem se povzpel na preval Vrata. Tu sem po pol dneva hoje po brezpotju spet naletel na markirano pot, ki se me je zazdela kot avtocesta.
Na Veliki Tičarici
Dvojno jezero
Po brezpotju se res ne da teči, sploh pa ne v megli. Za markirane poti pa velja ravno obratno. Zato sem se prav z veseljem zapodil v klanec proti Mali Zelenarici. Vreme se je toliko uneslo tudi v Dolini Triglavskih jezer tako da sem lahko občudoval jezera. Po markirani poti sem sestopil mimo Kopice proti Tičaricam. Seveda sem se tudi povzpel na vrh obeh. Velika Tičarica je brezpoten vrh. Drobne stezice, ki se prek strmih trav vije proti vrhu, ni mogoče zgrešiti. Potrebno pa se je tu in tam prijeti za skalovje ali ruševje. Mala Tičarica je na drugi strani lahko dostopno po markirani poti. Sam pa sem se potrudil najti tudi brezpoten pristop na vrh.
Plaski Vogel
S Tičaric sem nadaljeval na sedlo Štapce ter od tam prek pl. Ovčarije, Dednega polja in pl. Pri Jezeru sestopil nazaj do avta na pl. Blato.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
1 comments