Oltar

Martuljške gore so posebnost naših gora, saj so odmaknjene od ustaljenih planinskih poti. Eno izmed osrednjih mest v tej skupini pa zagotovo zaseda Veliki Oltar.

Brinova glava

Že precej pozno sem se s Poldovega rovta odpravil po poti čez Brinje. Ta pot se mi zdi za vzpon veliko bolj primerna, ko tista mimo Bivaka II. Strmina na tej poti  kar nekaj časa ne popusti, kar mi je zelo všeč saj se višinci zelo hitro nabirajo. Poleg tega pa se na nekaj mestih odpre čudovit pogled na Triglavsko severno steno. Najlepši razgled pa se odprejo na Brinovi glavi.

S sedla med Šplevto in Dovškim križem sem se usmeril proti Oltarju. Od daleč deluje Oltar precej nedostopno. Poleg tega pa je bilo videti še nekaj snežnih krp. Upal sem da se jim pot izogne, saj nisem imel cepina. Pač pa sem zaradi varnosti vzel za vsak slučaj plezalni pas in vrv.  Začetek poti na Oltar je na koncu melišča, levo od široke podrte grape. Možici nas na tu vodijo skozi strm in zelo razčlenjen svet. Najprej bolj ali manj naravnost, potem pa se pomikamo proti levi. Skala je na tem delu še kar zanesljiva.

Visoki Rokav in Veliki Oltar

Čez čas priplezamo na travnat greben in se z njega spustimo do sedla Grlo. Z Grla se pot spet vzpenja po meliščih. Nad meliščem pa se pojavita dve grapi v katerih je bilo danes še nekaj snega. Na srečo snežišča niso bila na poti.  Optimalna smer poteka po levi strani leve grape, kjer so številne možici, ki vodijo čez zelo drobljivo skalnato pobočje. Teren na tem mestu še ni tako strm, vendar je vseeno treba biti zelo pazljiv zaradi krušljivosti. Kasneje možici prečijo levo. Teren pa postane še nekoliko bolj strm ter še bolj zoprno drobljiv. Plezanje sploh ni težko – največ do II stopnje težavnosti. Vendar je potrebno zelo paziti, ker je povsod zelo veliko naloženega grušča. Na koncu nas pot pripelje na kratek, a zelo izpostavljen vršni  greben.

Veliki Oltar s sedlom Grlo

Izpostavljen vršni greben

Sestopil sem po isti varianti, le s še večjo mero previdnosti, kot pri vzponu. Sestop sem nadaljeval po meliščih mimo Bivaka II. Gre za ena najboljših in najdaljših melišč v Sloveniji. Za 500 višinskih metrov spusta sem potreboval manj kot 10 minut. Najbolj ekonomični pa ti spusti vseeno niso, saj gojzarji prav veliko takih spustov ne zdržijo. To melišče pa je lahko tudi precej nevarno, saj njegov iztek ni na kakšni ravnini, ampak v prepadni grapi Rdečega potoka. Zato sem z melišča že precej zgodaj skrenil na stezico, ki sem jo opazil na levi strani. Sledil sem ji upajoč da me bo pripeljala na glavno pot. In me tudi je, vendar prek strme grape, kjer sem moral na dol splezati dvojko.  Nadalje sem sestopil v Vrata po poti ob Rdečem potoku.

Na Oltarju

 

“Pot” na Oltar

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič