Dobrča, Begunjščica, Vrtača, Ljubeljščica (T24 – prva tretinja)

Končno spet vikend z lepim vremenom! Z Marjanom Zupančičem se odločiva da vreme izkoristiva za ogled trase Tržiške planinske poti T24, na kateri ima prav on rekord. 70 km dolgo pot s 7000 višinski metri vzpona in spusta je lani premagal v rekordnem času 13 h in 44 minut. Tudi v meni tli velika želja da bi enkrat opravil s to zares ekstremno potjo. Vendar še prej je skorajda nujno celotno traso premagati za trening po odsekih.

Na Dobrči

S turo začneva v poznem jutru v Tržiču. V dolini je sprva še hladno. A, kmalu postane prav prijetno toplo in tako je bilo praktično cel dan. Na začetku napredujeva s počasnim ogrevalnim tempom in še iščeva pravi ritem. Nad Ljubeljsko cesto pa zagrizeva v dolg klanec proti vrhu Dobrče. Ponavadi je z vsakim kilometrom težje. Meni pa so se danes najbolj vlekli ravno prvi kilometri. Vzpona na vrh Dobrče pa kar ni hotelo zmanjkati. Na srečo dva nad Bistriško planino našla zelo hitro (in strmo) bližnjico, ki naju je pripeljala direktno na Lešansko planino. Potem pa sva z Lešanske planine nadaljeval skozi gozd direktno na vrh Dobrče.

Na Begunjščici

Sestop z Begunjščice in Zelenica

Čeprav se nisva pretirano naprezala, sva bila na Dobrči le 10 minut počasnejša od Marjanovega vmesnega časa ob rekordu. Kljub temu da je za dokončanje T24 na voljo kar 24 ur, to zaradi ekstremne dolžine poti ni veliko. Poti praktično ni mogoče opraviti v tako kratkem času brez uporabe bližnjic. In z Dobrče poteka ena izmed ključnih bližnjic. Le ta ni označena, niti shojena. Poteka povsem po strmem brezpotju skozi gozd. Po njej sva zelo hitro sestopila na markirano pot, ki poteka proti Prevali.

Na Vrtači

Pot po veznem grebenu med Dobrčo in Begunjščico pa je vse prej kot ravna. Vendar je treba samo vztrajati, saj je to šele začetek. Na Prevali sva zagrizla proti Velikemu vrhu Begunjščice čez Kalvarijo. V družbi so se višinci kar hitro nabirali, razdalja pa ne, saj je ta pot izredno strma. Na vrhu Begunjščice je mrzlo pihalo. Zato sva začela sestopati skorajda brez ustavljanja. Marjan je predlagal sestop na Zelenico po grapi Y, po kateri sem sam pozimi že večkrat hodil, poleti pa nisem še nikoli. Vendar se je izkazalo da je Y precej bolj zahteven poleti kot pozimi. Teren je strm in zelo krušljiv. Zato sva raje obrnila in sestopila po meliščih Šentanskega plazu. Melišča so tu še kar dobra, a zahtevajo vsakič nove copate.

Proti Zelenici

S Zelenice sva nadaljeval proti Vrtači. Vendar spet ne po markirani poti, ampak kar naravnost navzgor po strmih travah in skrotju. Spet je tu treba velika previdnost da ne pride do zdrsa. Sestopila pa sva raje po markirani poti, čeprav večinoma tekači sestopajo po Južni grapi. Vendar se je le ta zdela meni prenevarna za sestop. Zopet je tu pozimi precej lažje kot poleti.

Na grebenu Ljubeljščice

Na Starem Ljubelju

Kratko okrepčilo pri Koči na Zelenici. Potem pa sva se vzpela na Triangel in po grebenu Ljubeljščice nadaljevala proti Staremu Ljubelju. Pot je široka in dobro shojena. Le na začetku sva zalutala na nek skalni stolp. Meni je bilo to najlepši del današnje poti, saj se teče ob čudovitih dolomitnih skalnih stolpih, prav po mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo. Tempo je bil tu kar navit, ljub temu da sva do sem tekla že skorajda 7 ur. Za tem pa je sledil le še hiter sestop na mejni prehod Ljubelj. Od tam pa z avtoštopom v Tržič. Garmin je pokazal da sva pretekla 29 km in pri tem premagala 3450 m vzponov in 2940 m spustov. Na koncu mi je bilo kar malo žal da sva zaključila že na Ljubelju, saj sem se počutil odlično in se mi je zdelo da bi lahko s tem tempom nadaljeval še celo noč. Pa drugič.

GPS sled ture