Karnijske Alpe so pogorje, ki ležijo na prehodu iz naših Julijskih Alp v Dolomite. In takšna je v osnovi tudi njihova geološka zgradba – apnenec, ki prehaja v dolomit. Pred leti sem že obiskal Karnijsko lepotico Monte Cridolo. Tokrat pa sva se s Petrom odpravila na Creton di Culzei po ferati dei 50 (cinquanta) Clap.
Izhodišče predstavlja gostišče / zimsko športno letovišče Pian di Casa v dolini Val Passerino. Do sem je z Rateč približno uro in pol vožnje. Midva s Petrom sva vozila celo nekoliko manj, ker sva se peljala po avtocesti. V resnici pa je bolje če sploh ne gremo po plačljivi avtocesti, ampak se peljemo po vzporedni glavni cesti, ki je za naše razmere nenavadno dobra.
Za gostiščem sva stopila na kolovoz, ki kmalu preide v pot 201 proti koči Fratelli de Gasperi. Pot se na začetku vzpenja, potem pa začne zavijati proti desni. Pri tem pa preči široko podrto grapo, kjer je varovala odneslo. Na tem mestu sva srečala nekega neumornega delavca, ki je ravnokar popravljal pot. Kako je sem prinesel kompresor in težko udarno kladivo (štemarco) za popravilo poti, pa mi še vedno ni jasno.
Pri koči De Gasperi pa sva potem imela kar nekaj težav da sva našla pravo pot. Treba je zaviti na pot 316, ki gre desno od koče sprva celo rahlo navzdol. Pot, ki gre pri koči naravnost navzgor mimo kapelice, bo predstavljala najin povratek. Pot 316 od koče do vstopa v ferato dei 50 preči tri grape. V zadnji pa zmanjka poti in tu je treba zaviti levo navzgor na stezico, ki v 5 min pripelje do bakrene tablice pri vstopu v ferato. V primeru megle bi bilo verjetno kar težko najti začetek ferate. Midva pa sva na srečo imela idealno jesensko vreme. Gotovo pa je prijalo tudi macesnom, ki so se kopali v soncu in ponosno kazali svoje čudovite oranžno-rdeče obarvane krošnje.
Začetek ferate je izpostavljen in je potrebno samovarovanje. Potem pa vsaj za kakšno uro hoda ne srečamo več omembe vrednih jeklenic. Pot se vzpenja ves čas navzgor po široki grapi, ki jo objemajo skalni stolpi. Počasi sem se že začel spraševati, če so če so pisci poti pretiravali da gre za zahtevno ferato. Pot za tem z grape zavije na krajši greben, ki pripelje na škrbino. Tu pa se prava ferata pravzaprav začne. Vzpon iz škrbine je strm in mestoma zelo izpostavljen. Potem pa poči začne prečiti proti desni po ožjih sklanih policah. Na enem mestu pot preči globoko luknjo v steni in ravno tu jeklenica manjka. Za take primere v nahrbtniku ni odveč kakšen prusik.
Nazadnje pot le pripelje na greben gore. Mislila sva da je tu že konec ferate. Pa je od tu do vrha Cretona di Culzei še dolg greben. Ferata se sedaj vzpenja in spušča v številne škrbine. Ponekod je spet zelo izpostavljeno, a so varovala dobra, skobam pa se na tej ferati tudi še niso odrekli. Posebnost ferate so tudi posebni jekleni “ročaji” za katere se lahko oprimemo. Podobne umetne oprimke najdemo tudi pri denimo na poti čez Prag, a jih seveda ni toliko kot tu. Celotna ferata je markirana za 6 ur hoje.
Vrh Cretona di Culzei (2458 m) označuje skromen lesen križ. Razgledi z vrha so bili odlični, vreme pa najbolj prijetno kar sem jih letos imel v hribih. Človek bi kar posedel, a sva se odločila za hiter sestop, ker sva bila že precej pozna. Sestopa s Cretona je težji, kot cela ferata prej skupaj. Poteka po grapi, kjer ni nobenih skob in je treba plezati po kaminsko. Jeklenica poteka vrtoglavo visoko na grapo, pritrjena pa je s klini le na redko. Zato se mi zdi da na tem delu samovarovanje ne koristi prav veliko. Zato je najbolje kar klasično splezati navzdol. Na dveh detajlih me je že prijelo da bi abzajlal, pa sem se potem vseeno zbral in splezal dol. Peter je medtem ferato (čeprav je bilo to njegova prva) splezal kot gams. Potem pa v nekem kaminu za 20 m zmanjka še jeklenice in je slabo II treba res splezati na dol. Oprimki so dobri, skala tudi. Tako da ni težko. Vseeno me je pa presenetilo da na tem mestu ni zabitega niti klina za abzajl.
Na koncu se ferata spusti v široko škrbino Forca Alpina. Tu sva naletela na sve poti. Leva je zavila navdol proti koči de Gasperi. Naravnost pa je zavila na videz neka nova ferata proti vrhu gore Creton di Clap Grande. Odločila sva se da stopiva na to ferato. Vendar se je že po nekaj metrih izkazalo da ferata ne pelje na vrh gore, ampak vrtoglavo navzdol prek zelo strme stene.
Ferata je po moje mnenju težavnosti C/D, saj je na vrhu izredno izpostavljena in strma, mestoma celo previsna. Torej prava moderna ferata. Njenega imena pa še vedno ne vem. Sam sem si pomagal s popkovino s katero sem zaviral navzdol po jeklenicah. Šlo je počasi, ampak brez napora visenja na rokah. Ko sem osvojil tehniko je strah izginil in je tudi sestop po tej težji ferati postal čisti užitek. Ferata se spusti v grapo, kjer se priključi običajni poti s škrbine Forca Alpina. Za tem pa sva le še sestopila proti koči De Gasperi in se po isti poti vrnila v dolino.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 