Okrog Konjščice

Vreme je kot nalašč za praznike naravnost katastrofalno. Vendar jaz sem se mu uprl! Po nižinah na Gorenjskem danes močno dežuje in marsikje so vodotoki že dosegli kritične pretoke. Zato gre pričakovati poplave in pa nastanek številnih zemeljskih plazov. Višje v hribih pa je na srečo že dovolj mraz da dež prehaja v sneg.

Zato sem se odpeljal na Pokljuko, kjer naj bi danes snežilo. Moj prvotni cilj je bil da bi s Šport hotela tekel na Javorov vrh. Žal pa je bil ta del Pokljuke danes ravno na snežni meji. Sicer ni več padal dež, je pa močno neslo sodro, ki pa te skorajda tako namoči kot dež. Zato sem se odločil za plan B in sem se zapeljal na Rudno polje – najvišje kar se trenutno na Gorenjskem da priti z avtomobilom (Vršiča letos ne plužijo). Razlika je bila očitna, saj je na Rudnem polju res padal sneg, ki pa je bil zelo moker. Vedel sem da bo višje kvečjemu bolje. Po drugi strani pa sem moral paziti da me ne bi zaneslo previsoko (npr. na Viševnik), kjer je trenutno zelo velika nevarnost snežnih plazov.

Rudno polje

Tako sem nadaljeval po markirani poti nad Konjščico proti Triglavu. Sprva sem sledil gazil, ki pa je kmalu zavila navzdol proti Konjščici. Sam pa sem nadaljeval naprej po triglavski magistrali proti pl. Jezerce. Z nadmorsko višino se je debelina snežne odeje hitro povečevala. Sprva sem gazil do kolen, potem se mi je nekaj časa prediralo do pasu in na koncu sem nekajkrat skorajda cel zaril v sneg. Še pred Jezercami sem obrnil navzdol proti Konjščici, saj se mi je zdelo prenevarno zaradi snežnih plazov.

 

Pod Konjščico je sneg nazaj prešel v sodro in nato dež. Zanimivo da se tako majhna višinska razlika toliko pozna. V mojem primeru je šlo na slabše, saj sem bil zaradi dežja in snega, ki se je spremenil v plundro kmalu premočen do kože. Na drugi strani sem en mesec nazaj na Pokljuki gazil pršič in celo turo ostal suh. Ker sem bil premočen, me je hitro začelo zebsti.

Planina Konjščica

Navzgor proti Rudnemu polju sem tekel skorajda na polno da bi se ogrel. In res sem se malo pred biatlonskim centrom spet dvignil nad snežno mejo. Kakšno olajšanje in pa snežna pravljica. Tod je treniralo veliko tekačev na smučeh, ki sem se jih brez težav držal, peš. Verjetno je bilo tokrat zame lažje, ker sem imel še kar dober oprijem s snegom, medtem ko se je svež sneg lepil na tekaške smuči  smučarskih tekačev in jih s tem upočasnjeval. Vsekakor si želim tudi sam priložnosti da bi se lahko preizkusil v teku na smučeh.

V resnici je trenutno Pokljuka veliko bolj bela kot zelena, a žal Google Earth funkcije “Zima” še ne omogoča.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič