Prazniki! Do njih mi sploh ni toliko, kot do tega da imam končno nekaj časa zase in za hribe. Trenutno snežne razmere ne omogočajo kakšnih gorniških oz. alpinističnih avantur. Zato so me kolegi prepričali da gremo smučat v hribe.
Pogled z Viševnika proti Plesišču
V ponedeljek popoldne smo se odpravili na Viševnik. Le ta je bil že v celoti presmučan še preden smo se sploh mi podali na goro. Že nad smučiščem se je sneg začel močno predirati. Na srečo sem sam imel (spodojene) krplje. Sicer pa sem se potil po “križem” svojih alpskih smuči. Do Zlatih vod bi se brez krpelj oz. smuči še dalo priti. Višje od Plesišča pa praktično nemogoče.
Sam sem šele turni smučar začetnik. Zato sem smuči pustil nad Plesiščem. Kolegi pa so smučali z vrha Viševnika. Kljub vsemu pa so mi globok sneg in pa (pre)dolge smuči povzročale precej težav pri manevriranju med macesni. Kadar mi zavoj ni spel sem pristal na mehkem, bodisi v globokem snegu, bodisi v kakšni smreki.
Planina Pri Jezeru
Na današnji zadnji dan leta 2013, pa smo se odpravili v Fužinske planine, natančneje v dolino Za Kopico. Z avtom smo se pripeljali do planine Blato. Sneg prekriva cestišče v zadnjih treh kilometrih. Sneg je sicer precej mehak, a zimska avtomobilska oprema je še vedno obvezna. Na planini Blato je na cesti že nekje 10-15 cm snega.
Zato smo bili razočarani, ker je pot proti planini Pri Jezeru skorajda kopna. Vsekakor pa ni mogoč smuk do avtomobila. Po približno 20 min hoje, se snežna odeja toliko okrepi, da je možno smučati. Sam sem bil zopet s krpljami. Na srečo, saj brez njih ne bi prišel daleč. Višje se namreč debelina snežne odeje hitro veča, brez krpelj pa se predira vsaj do kolen, če ne do pasu.
Planina Dedno polje
S planine Pri Jezeru smo nadaljevali na planino Dedno polje. Spet se pot oz. zasnežen kolovoz zložno vzpenja navzgor po dolinici pod pl. Viševnik. Z Dednega polja pa smo nadaljevali v dolino Za Kopico.
Gaz skozi dolino smo si utirali precej s pomočjo GPS-a, saj ima Dolino Za Kopico veliko število stranskih dolinic in zatrepov. Zaradi goste megle, ki je bela, snega, ki je bel in neba ki je prav tako bel, pa smo skorajda izgubili občutek za orientacijo. Nekajkrat sem se preprosto zaletel v snežno pobočje, ker niti nisem ločil med belino neba (megle) in belino snega. GPS pa nas je na srečo držal v pravi smeri navzgor po dolini.
V megli v dolini Za Kopico
Zaradi velike količine snega smo naredili tudi nekaj snežnih prerezov s katerimi smo ocenili lokalno nevarnost snežnih plazov. Prerez je pokazal da 20 cm debela plast pršiča prekriva več kot meter debelo plast 4 dni starega snega. Stari sneg pa je bil na srečo dovolj zbit, da nam niti z največjo silo ni uspelo sprožiti umetnega snežnega plazu.
Kljub vsemu smo približno na mestu, kjer zavije lovska pot na sedlo med Prvim Voglom in Slatno sklenili končati vzpenjanje. Sedaj pa le še s smučmi navzdol. Dolina je dovolj položna da sem tudi jaz lahko užival v zavijanju po pršiču. Brez zasilnega ustavljanja v smrekah, pa tudi tokrat ni šlo. S smučmi smo se pripeljali skorajda do pl. Blato, le zadnjih 10 min je bilo potrebno spet iti peš.
Lep turno-smučarski pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
2 comments