Kofce čez Kamnek

Zjutraj si mi ni ljubilo zgodaj vstati. Naredilo pa se je tako čudovito zimsko vreme. Ni je sile na tem svetu, ki bi v takem vremenu zadržala doma. Zato sem se moral na hitro spraviti v hribe.

Odločil sem se da tečem na planino Kofce čez Kamnek. Tod sem dve leti nazaj poleti že tekel. In tek mi je ostal v zelo lepem spominu. Bloga pa nisem napisal samo zaradi enega razloga – ker nisem imel nobenih fotk. Snežni pravljici navkljub, ki me je čakala, tudi danes nisem uspel posneti te čudovite poti.

 

Začel sem na parkirišču pred Dvorano Tržiških olimpijcev v Tržiču. Tržič je tako zelo utesnjen v dolini da je prav čudno da so naredili prostor za tako veliko parkirišče. S parkirišča sem se najprej povzpel na (razpadajoči) Tržiški grad Neuhans. Potem pa sem se zagnal v klanec griča Kamnjek. To je prvi vršič v ozkem in zelo dolgem grebenu, ki deli Šentansko dolino in Jelendol. Kamnek je za Tržič isto kot za Ljubljano Šmarna gora. In res se z njega odpre lep razgled v  obe dolini in pa na še zelo oddaljen greben Košute – kamor sem namenjen.

Pravzaprav je na celotni poti le vzpon na Kamnek nekoliko strm. Vsi ostali so z gorsko-tekaškega stališča položni in z lahkoto “tečljivi”. Torej ni bilo nobenega napora. Lahko sem le užival v teku po tem krasnem grebenu. Mestoma je letelo tudi za gorski tek vratolomno hitro. Naslednji vrh v grebenu so Pirmance, ki sem jih zadnjič obiskal. Tokrat pa sem jih obšel zaradi zoprnega plundrastega snega.

Na Počivalniku se ozek greben razširi v široko sleme, ki vodi navzgor proti Kofcam. Spet se pot le položno, a vztrajno vzpenja in pripelje na sedlo Kal, kjer stoji lovska koča. Pravzaprav pot ne potrebuje podrobnega opisa, saj je vse zelo dobro označeno. Dobrih 5 min teka od Kala naletimo levo ob poti na naslednjo zanimivost – veliko votlino oz. jamo, ki je bila tokrat lepo zimsko okrašena z ledenimi kapniki. Presenetilo pa me je to da jame ni v katastru vseh znanih jam.

Za jamo se pot še nekaj časa vzpenja skozi gozd. Potem pa se svet povsem zravna. Istočasno pa se nam odpre čudovit pogled na Veliki vrh Košute. Smo že blizu. Planine Kofce, Pungart, Šija so že skorajda na dlani. Še nekaj šprintov skozi pršič in že sem pri Koči na Kofcah, ki odprta, skorajda poka po šivih. Pravzaprav se je res dalo teči zelo hitro, saj je bil sam sneg (pršič) za tek odličen. Glede na to kje in kako zelo močno sem se v tej zimi že nagazil, sem pri gaženju tega snega dobil občutek da ne gazim snega, ampak lahkoten puh. Oh, ti napor, kje si? Danes sem te pogrešil.

In ravno zato sem za trening nadaljeval še po grebenu proti vrhu Kofce gore. Napora spet ni hotelo biti, saj je bilo delo (gaženje) že zdavnaj opravljeno. Greben proti vrhu Kofce gore je pravzaprav edina linija, kjer se je dalo danes varno pred snežnimi plazovi na greben Košute. Le ta kot hrbtenica seka sicer dokaj ravna in prostrana Košutina pobočja. Pa se mi ni izšlo po načrtih, saj višje postane greben precej ozek in mestoma izpostavljen. Ker s seboj nisem nosil ne cepina, ne pohodnih palic, sem zato raje obrnil.

Med previdnim sestopanjem po grebenu sem se začel iskati varianto za povratek v Tržič. Nazaj po isti poti je sicer lepo, a nikakor tako zanimivo kot kje drugje. Tak osem ravno pravi čas dobil idejo da sestopim proti Jelendolu, natančneje v zaselek Dolina. Izkazalo se je da je bila to res dobra rešitev, saj poteka po severni (senčni) strani grebena, kjer je bilo več snega. Zato je bil spust lahko res hiter in adrenalinski.

Za tem sem en kilometer tekel po asfaltu do Dovžanove soteske. Tu pa sem stopil na geološko pot in po njej udobno pritekel v Tržič. Sama pot je krasno, mestoma celo adrenalinsko speljana. Všeč mi je sploh del za “tunelom”, kjer se pot strmo vzpne po skobah na izpostavljeno razgledišče sredi Dovžanove soteske.

Pot me je tako zapeljala da skorajda nisem občutil napora. GPS je na koncu nameril 19,4 km in pa 1620 m vzpona ter spusta. Želim si še več podobnih tur. Če imate kakšno idejo oz. poznate lepo pot, ki bi jo radi pretekli – samo sporočite mi, pa gremo.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič