Ne več zimski Storžič

Lepe majske sobote ni kar tako za proč vreči… … pa čeprav nimava na voljo celotnega dneva. Za nek hrib, na hitro časa, kljub temu bo. Storžič, moj hišni dvatisočak, je bil zato prava izbira. Kaji prvič Storžič, meni že skorajda neštetič. Vendar zame tu gor za dolgčas nikoli časa ni. Enostavno preveč je lepih poti. In prav vse, zanimivo združijo se v trikotu na vrhu te čudovite goré.

Pod svobodnim Soncem

Tokrat sva se gor odpravila po najbolj običajni Mačenski poti. Sprva navkreber kreneva umirjeno. A, ne za dolgo. Na Kališče mene ni bilo mogoče zadržati. Sploh v tem toplem, skorajda poletnem, vremenu. Hočem se ustaviti, pa mi ne uspe. Trenutek kasneje se že ujamem da tečem navzgor povsem nehote. Priznam, ni mi pomoči! Na ta kraj veže me plejada cela spominov na takšen ali drugačen gorski tek. Kaja mi na srečo vztrajno in prizanesljivo sledi.

S Kališča se odpraviva do Bašeljskega prevala in s tod strmo navzgor na vrh Storžiča. Snega nikjer na poti več ni. Zato lahko celo v športnih copatih stopava povsem brez skrbi. Na pravkar končano zimo spominja le še obilica snega na Storžičevi severni strani. Gor naju pričakajo razgledi na zasnežene Grintovce, že skorajda kopne Karavanke in še vedno zimske Julijce. Globoko spodaj v dolini, v Ljubljanski kotlini, pa so se ravno oddahnili po dnevni vročini. Tu gor pa ni mraza, ni vročine, tu vladata lepota in tišina. Midva uživava v nedogled, ko veter lahen lase nama prijetno rahlja.

Ostal bi človek tu večno. Vendar potem se ne bi več mogel vrniti, da bi bilo spet lepo. Zato sestopiva v dolino z mislimi prijetnimi.