Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Slemenova špica, Belopeška jezera

Že dalj časa se nisem gibal v visokogorju Julijcev. Zato nisem najbolje poznal snežnih razmer. Vsekakor je zaradi izredno slabega in muhastega vremena, ki se vleče praktično že od aprila, v visokogorju letos ostalo precej več snega, kot v preteklih letih. Koliko natančno in kje pa mi ni znal povedati nihče. Zato nama s Kajo ni preostalo drugega, da se oboroživa z domala vso zimsko tehniko in greva razmere preverit sama. Odločila sva se da se povzpneva na Prisojnik po znameniti Kopiščarjevi poti, ki je bila do pred kratkim, pred pojavom modernih težakih ferat (kot je npr. Gožnarjeva peč), najtežja zavarovana plezalna pot pri nas.

Prisojnik

Kaja in Ajdovska deklica

Začela sva pri Erjavčevi koči na Vršiču in potem po prečni poti pod Vršičem dostopila do severne stene Prisojnika, kjer se začne Kopiščarjeva pot. Prvih 5 minut je zanimivih, saj je ferata lepo speljala po sklanem žlebu. Potem pa je sledila ura napornega hoda po zagruščeni poti. Pri tem pa sva se kar krivila pod težo preobteženih nahrbtnikov. Poleg tega sva oba hodila in si pri tem vestno nabirala žulje s zimskimi gojzarji. Vmes nama je pot krajšal nasmeh Ajdovske deklice.

Mojstrovke

 Kamin na Kopiščarjevi poti

Po uri hoda se začne najbolj zanimivi kaminski del Kopiščarjeve poti. Vmes pa sva tudi nekajkrat rahlo zašla, saj je pot ponekod precej slabo označena. Pot prek strmega kamina je res lepo speljana in dobro zavarovana.

Ozek skalni preduh

Na vrhu kamina pa pot pelje skozi skalni preduh, ki je tako ozek, da se je treba skozenj stlačiti po jamarsko. Sam pa sem imel na sebi velik zimski nahrbtnik s cepini, vrvjo in vso ostalo alpinistično kramo. Zato sem se na tem mestu dobesedno zataknil. Z nekaj truda in še več Kajinega smeha, sem se naposled uspel stlačiti skozi.

Kaja pleza v izogib snežiščem

Pod Prednjim Prisojnikovem oknom (Foto: Kaja Deberšek)

Kmalu po koncu kamina se teren položi in začela so se prva snežišča. Vendar zanje ni bila potrebna zimska oprema. Kmalu pa se je tudi začel odpirati pogled v Prednje Prisojnikovo okno, kamor sva namenjena.Višje se zopet pojavljajo snežišča. Imela sva dovolj krame da bi se z lahkoto vzpela po njih. Vendar sva se raje odločila da jih obideva po krajnih zeveh, kar je pomenilo nekaj odstavkov lažjega plezanja.

 Skozi Prednje okno in skozi snežni predor

Sledil je spust v grapo pod Prisojnikovim oknom. Tu je ležalo veliko snežišče. Vendar se ga spet da lepo obiti po krajni zevi. Zimsko opremo sva nosila popolnoma zastonj. Mene so zimski gojzarji začeli žuliti. Zato sem se odločil, da se preobujem v veliko bolj udobne (in pa 5-krat lažje) copate za gorski tek. Kaja copat ni imela, kar jo je kasneje stalo hujših žuljev.

Vzpon skozi samo okno je zelo lep, slikovit, vendar vse prej kot prijeten. Zima je tu pustila ogromno grušča, ki se skorajda brez opozorila melje pod podplati in vali navzdol. S čelado ali brez je vzpon skozi okno, zelo nevaren. Po lojtrci sva iz okna vzpela iz okna na grebensko pot, po kateri sva se vzpela na vrh Prisojnika.  Tudi tu sneg ni ovira. Le na mestu, tik preden se vzpnemo na Prisankov zahodni greben, je pot zanimivo speljana skozi snežišče skozi snežni predor.

Na vrhu Prisojnika

Pri Poštarskem domu na Vršiču z Mojstrovkami v ozadju

Višje na grebenu snega ni. Večja težava je bil velik obisk gore. Vendar med obiskovalci skorajda ni bilo Slovencev, ki jih je slabo vreme očitno zadržalo doma. Izrazito so prevladovali tujci, predvsem Avstrijci, Čehi in pa Italijani. Sicer pa tako praznega Vršiča poleti skorajda ne pomnim.

 Jezerca pod Slemenom (Foto: Kaja Deberšek)

Skok

V okoliških gorah je že deževalo. Zato sva se odločila za najhitrejši in najlažji sestop z gore po Grebenski poti. In res sva po dobri uri in pol že razvajala svoja stopala na mehkih travah okolice Vršiča. Še dobro, saj so se popoldne tudi na Vršiču razbesnele plohe in nevihte. Le te pa so z Vršiča pregnale še zadnje goste.

(Foto: Kaja Deberšek)

Kot čisto edina gosta, sva prenočila v Erjavčevi koči. Koča se je sicer izkazala s skorajda hotelskim udobjem ter s celo toplim tušem. Naslednji dan  pa je bilo vreme videti še bolj negotovo. Delovalo je da bo vsak hip začelo deževati. Zato sva se odločila za lažjo turo na Slemenovo špico.

Spodnje Belopeško jezero

Če bi bilo vreme lepo, bi na Sleme verjetno hodila v koloni. Tako pa sva bila spet čisto sama in sva lahko uživala v fotografiranju enega najlepših kotičkov Julijskih Alp. Jezerca so bila navkljub dežju še vedno lepa, le kulise Jalovca ni bilo za ozadje. Zaradi padavin, pa je bila okoliška pokrajina še toliko bolj zelena.

(Foto: Kaja Deberšek)

Nazadnje sva se odpravila še k Belopeškim jezerom. Parkirala sva pri Spodnjem jezeru. Potem pa sva obe jezeri peš popolnoma obkrožila in vmes naletele na nešteto drobnih lepot. Najbolj pa navduši njuna smaragdno zelena barva. Dež je povzročil da sta obe jezeri precej narasli in sta deloma poplavili okoliške travnike in gozdove.

Zgornje Belopeško jezero

(Foto: Kaja Deberšek)

Nazaj grede pa sva se ustavila še pri Zelencih na izviru Save Dolinke. Gre za manjše jezero, kjer podzemna voda v obliki nekakšnih manjših vulkančkov priteka na površje. Okolico pa obdaja močvirje Blata, ki je ostanek nekdanjega precej večjega Podkorenskega jezera.

Zelenci (Foto: Kaja Deberšek)

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič