Sezona tekmovanj v gorskem teku je že skorajda pred vrati. Letos se tekem še toliko bolj veselim, ker se jih lani zaradi študijskih obveznosti nisem mogel udeleževati. Krona vsega bo prav gotovo Gorski tek na Grintovec, ki se mi vse od mojega prvega nastopa pred davnimi štirimi leti, uspe vsako leto nekako izmuzniti. Srčno upam da mi letos vendarle uspe. Prav tako bi rad tekel znameniti tek na goro Zugspitze.
Na Robleku sredi decembra
Zato je na mojih pripravah nekoliko več poudarka na vzdržljivostni komponenti. Do pred kratkim sem letno le enkrat ali dvakrat pretekel več kot 20 km v kosu. To priznam- je bila velika napaka, saj me je že na vsakem malo daljšem teku proti koncu čisto zmanjkalo. Sedaj pa se trudim da tako razdaljo pretečem vsaj enkrat tedensko. Zdi se mi da ima tak trening vsaj dve pozitivni posledici. Prva je ta da sem postal nekoliko bolj vzdržljiv in zato lahko treniram več z manj regeneracijskega počitka. Opažam pa tudi to da veliko lažje tečem navzdol. Ponavadi sem imel v nogah dovolj moči le za tek na vrh gore. Navzdol v dolino pa sem hodil tudi do dvakrat dlje, kot sem prej po isti poti tekel navzgor, ker enostavno nisem imel moči da bi tekel še navzdol.
Tek nad Roblekom, sredi zimske pravljice
Še vedno med tednom, zaradi pomanjkanja časa, delam predvsem treninge za hitrost po ravnem ali rahlo razgibanem terenu. Vmes poskušam uvesti tudi čimveč fartleka. Vikendi pa so rezervirani za gorsko-tekaški trening. Le teh je bilo preteklo zimo kar precej. Deloma tudi zato, ker je bilo snega nenavadno malo.
Dobrča konec januarja in…
… popolnoma kopna konec marca
Vendar meni slabe snežne razmere ne predstavljajo ovire, ker imam za hišno goro Dobrčo. Dobrča je namreč gora na na katero je mogoče varno teči v vseh snežnih in vseh vremenskih razmerah. Vedno tečem po isti progi “po robu” (s sv. Neže), zato da lahko ksneje med seboj primerjam čase. Na tej progi mi je všeč predvsem strmina in pa menjave ritma. Prav tako mi na tej progi leži to da je sestop zelo hiter in udoben. Čaj v Koči na Dobrči pa po opravljenem napornem treningu vedno zelo prija. Podobne reči veljajo tudi za priljubljeni Roblek. Vendar se tega cilja pozimi poslužujem manjkrat, ker je sestop bolj zopern kot z Dobrče. Zanimivo je tudi to da imam povprečni čas treninga na obeh progah enak, ker je obakrat treba premagati skorajda točno 1000 m višinske razlike.
Koča na Dobrči
Poleg pravih gorskih tekov, obstajajo tudi gorsko-tekaški šprinti. Eden takih treningov je bil letos Viševnik z Rudnega polja. Gre za enega redkih dvatisočakov na katerega se pozimi da teči. Vendar pozor, varne razmere za tek na Viševnik so bolj izjema kot pravilo. Sam sem brez problema pritekel po klasični poti čez Zlate vode na skorajda kopen vrh gore. Sestop na drugo stran proti Srenjskemu prevalu pa je bil čisto nekaj drugega.
Viševnik na enega zadnjih dni starega leta
Pogled z Viševnika proti Triglavu
Dober cilj za zimski gorski tek je tudi Kriška gora. Sam se ji sicer kar nekoliko izogibam, ker mi pot s Tržiča ni preveč ušeč. Drugi pristop iz Gozda pa je zares zelo kratek. Vendar letos pa sem kratkost omenjene proge izkoristil za prvi trening, potem ko sem prebolel virozo. Kratek trening sem zatem še nekoliko podaljšal s tekom na Tolsti vrh. Iz podobnega razloga sem tekel tudi na Mežaklo.
Kriška gora v začetku marca
Če pa lavinske razmere dopuščajo, pa rad tečem tudi kam drugam, kjer znaša višinska razlika več kot 1000 m. Tako sem letos tekel na Kredarico in pa Komno. Do Doma na Komni oz. Bogatina se prav tako da (s Savice) teči skorajda kadarkoli. Dvakrat pa se mi je uspelo prebiti še naprej do Bogatinskih vratc. Tam pa mi je nadaljevanje proti Lanževici vselej preprečil orkanski veter. Napore teka po Komni pa vedno odtehtajo razgedi na čudovito pokrajino.
Pogled z Bogatinskih vratc proti Krnu
Bogatin
Na Grintovec se pozimi res ne da teči. Obstaja pa naslednja najboljša reč – Stol. Na vrh Stola je iz jezera v Završnici 1630 višinskih metrov, kar je sicer 350 m manj kot na Grintovec. Vseeno pa je to še vedno zelo veliko. Pot pa je večino časa veliko bolj strma kot na Grintovec. Seveda se tudi na Stol še zdaleč ne da teči vsak dan! Letos mi je na Stol uspelo teči v dveh slučajih. Prvič sredi januarja in drugič marca. Za januarski tek lahko še nekako rečem da je bil zimski, saj je bilo snega še kar nekaj. Marca pa je bil sneg le še v grapi med obema Stoloma. Torej toliko, kot ga je bilo dve leti nazaj junija! Ne glede kdaj in kolikokrat sem že tekel na stol, me ta trening vedno preseneti s svojo težavnostjo. In če bi moral izbrati en trening, najbolj primeren za Grintovec, bi od meni poznanih, verjetno odbral prav tega.
Na Stolu sredi januarja pri -10 °C in …
… v spomladanskih razmerah konec marca
Vrh Stola
Tako sem na hitro opisal nekaj izmed mojih priljubljenih zimskih gorsko-tekaških ciljev. Tu sem prav gotovo spustil greben Brezniških peči in pa Kališče, ki ju letos še nisem pretekel.
Lep gorsko tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 