Greben Brezniških Peči

Greben Brezniških Peči je vsako leto večkrat na mojem gorsko-tekaškem programu. Tod celo večkrat tečem pozimi, kot poleti. Vendar ne glede na letni čas, je to greben za gorsko-tekaške sladokusce.

Greben Brezniših peči

Nova pošiljka mi je onemogočila obisk visokogorja. Gorski trening pa sem vseeno moral opraviti. Greben Brezniških Peči je iz tega vidika odličen, ker je povsem varen pred snežnimi plazovi. Vseeno pa opozarjam, da je to pot v snežnih razmerah zelo zahtevna.

Greben je ponekod zelo oster

Avto običajno pustim pred trgovino v Žirovnici. Potem pa odtečem v Moste prav na čisti začetek grebena. Čeprav velja Žirovnica za “vrata”  v pogorje Karavank, so Peči skrajni zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp.

Stol

Že po kakšnih dobrih petih minutah teka, naletimo na prvi zahteven del grebena. Tu je treba malce poplezati po izpostavljenem skalovju. Mogoč pa je tudi obvoz po desni strani, ki pa tudi ni brez nevarnosti. Zato neizkušenim svetujem da se grebenu priključijo šele nad vodnim stolpom ali pri sv. Lovrencu. Danes je bil sneg za gaženje odličen, puhast. Ni bil pa dober za plezanje, saj je drselo. Zato je bila potrebna izrazita previdnost na vseh skalnatih delih, ki jih je na tej poti kar precej.

Za tem nekaj časa greben ni več tehnično zahteven. Ves hodimo gor in dol, s tem da se greben v splošnem dviga.  Sam na taki progi neskončno uživam. Poleti je tu mehak mah, po katerem je tako zelo udobno in prijetno teči. Človek bi si želel da se ta pot ne bi nikoli končala. Tokrat žal nisem prav veliko tekel, saj nisem v formi. Pa sem v podobnih razmerah, tudi že vso progo pretekel. Poleti pa s to progo do konca grebena opravim v manj kot uri.

Pot sicer ni markirana, je pa dovolj dobro označena, da z orientacijo ne bi smelo biti težav. Poleg tega je očiščena tudi vsega podrtega drevja. Včasih je edino malce težko oceniti kako daleč na grebenu smo. Takrat se je najbolje ozreti na desno in ugotoviti nad katero izmed Kašarskih vasi smo. Na levi strani pa se ves čas odpira pogled na Stol, nekoliko kasneje pa še na Vrtačo.

Čez čas se greben spet zoži in postane bolj strm. Pot se mu umakne po levi strani. Sedaj v snegu sploh ne bi škodil kak cepin. Možno pa se je povsem držati grebena in plezati v rangu I-II. Najtežjemu delu grebena sem se doslej (razen enkrat) še vedno izognil, ker je plezanje okrog III. Če se strogo držimo grebena, je plezanja precej več kot bi si mislili.

Sledi najdaljši spust v grebenu, ki pripelje do koče in pa črpališča za vodo. Tu je mogoče sestopiti z grebena na obe smeri. Lahko pa se zapičimo navzgor proti še zadnjemu, najbolj strmemu delu grebena. Plezalnim delom se pot zopet ogiba v levo. Za razgled pa je treba preplezati greben, ki je ponekod gladek in zelo strm. Tu se pojavi tudi en zelo strm in kar zahteven skalni skok. Sam ga običajno obplezam kar po macesnu, ki udobno raste ob njegovem vznožju.

Na vrhu strmine leži klopca, s katere se odpira čudovit pogled na prehojen greben. Za tem se teren položi in do Smokuškega vrha, kjer se prečenje konča je še kakšnih 10 minut hoje. Do sem sem imel mrzlo, a čudoviti zimsko vreme. Potem pa me je nenadoma zajela snežna ploha, da sem bil že čez nekaj minut bolj bel od snežaka.

S klopce pogled  nazaj na prehojen greben

Napis pri klopci

S Smokuškega grebena po poti sestopimo do kolovozne pot. Tu se je treba odločiti kako se vrniti nazaj do avta v Žirovnico. Možnosti so vsaj tri. Lahko sledimo markirani poti do Sankaške koče. Tu potem zavijemo desno proti Poljčam. Vendar se ne spustimo do vasi, ampak po gozdnih poteh  prečimo celoten greben ob njegovem vznožju (poti niso označene). Ta pot je najhitrejša in po mojem mnenju tudi najlepša. Druga možnost je da sledimo kolovozu v levo (proti Robleku). Na naslednjem križišču pa se spustimo v dolino Završnice. Tokrat pa sem sam izbral najdaljšo in najbolj tekaško varianto prek sv. Petra, smučišča Krpin in potem po cesti skozi vse Kašarske vasi (Rodine, Smokuč, Doslovče, Breznica, Zabreznica) v Žirovnico. Skupno ta pot nanese slabih 20 km. Nazaj čez greben pa se še nikoli nisem vračal, ker se mi je zdelo preveč zahtevno.

Na Smokuškem vrhu

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič