Kitzbühel Streif Vertical up 2015

Smučišče Kitzbühel je s svojo progo Streif znano kot prizorišče enega najbolj zahtevnih smukov v svetovnem pokalu v alpskem smučanju. Smučarji so za letos že opravili s svojim delom. Vsako leto pa je organiziran tudi gorski tek navzgor po tej progi .

Kitzbühel

In letos sem se tik pred zdajci odločil, da se tudi jaz spoprimem s to progo. In sicer bolj za šalo, kot za res, saj nisem nič treniral teka v strm klanec. Pričakoval sem da me bo čakal podoben tek kot po skakalnici v Planici ali v najslabšem primeru kot vertical kilometer v Canazeu. Ampak po pravici se mi niti sanjalo kaj me čaka …

Na to tekmo je razmeroma težko priti, saj 1000 štartnih mest zasedejo tekači že v nekaj urah po odprtju prijavnih mest. Sam sem na tekmo prišel namesto kolega, ki se je poškodoval.

Najprej pa nekaj značilnosti proge Streif. Gre za 3300 m dolgo progo s 860 višinci in povprečnim naklonom kar 27 %. Na najbolj strmem delu imenovanem Mišnica pa je naklon vratolomnih 85 % (to je 40.4 stopinj, kar je skorajda enako povprečni strmini Severne Triglavske stene!). S tem da smučarji običajno na tej strmini naredijo kak zavoj levo ali desno, mi bomo pa tekli naravnost navzgor. Na srečo teh lastnosti proge pred tekmo nisem poznal.

Vedel sem le to da je strmo in da se priporoča  tekaške copate z žebljički. Ker takih copat nimam in v resnici so za eno samo tekmo predrag nakup, sem se zatekel k improvizaciji. Na podplate svojih starih, obrabljenih copatov Adidas Kanadia, sem pritrdil po dva, 2 cm dolga ostro ušpičena vijaka. Vse skupaj je zgledalo precej grozljivo in prepričan sem bil da sem pretiraval. Nisem pa imel časa na terenu preveriti ali bo ta improvizacija sploh delovala.

Proga Streif v Kitzbühelu

Tako smo se odpravili v Kitzbühel. Tekma je bila nočna, mi smo bili pa tam že zgodaj popoldne. Zato smo imeli dovolj časa, da smo si  sproščeno lahko ogledali progo. Pričakovano v živo Streif  izgleda veliko strmejši kot po televiziji. Vendar da je tako zelo strmo, pa tudi nisem pričakoval. Improvizirani copati so bili postavljeni na test. Takoj po štartu je del proge imenovan Traverza, ker tu ni le zelo strmo, ampak teren visi v levo. Tako da gre v bistvu za nekakšno prečko. Na nekaterih mestih je bila Traverza povsem poledenela. Le s težavo sem se prebil čez, pa sem hodil počasi in skrajno previdno. Dejansko me je postalo zelo strah da ne bi padel. Nisem vedel kako bom prišel tu čez ko bo šlo do daske in bo za mano več 100 tekačev. Poleg tega sem vedel, da to sploh ni najbolj strm del proge.

Copati za Streif z žeblji, drugo leto jih bo potrebno še več

Zmračilo se je. Na štartu se je pojavilo celo mravljišče tekačev, 1000 lučk, ki čaka da zagrize v strmino. Marsikdo je bil opremljen s pravo gorniško čelado in derezami.  Zelo kmalu sem izvedel zakaj. Običajno me tik pred  štartom tekme muči trema. Tokrat me ni. Tokrat me je mučil pravi strah kako bom (ali če sploh) varno premagal strmino. Štart! Neverjetno vzdušje. Vsi šprintamo proti strmini Traverze.

Pred štartom tekme

Sam pa sem začel nekoliko bolj počasi v upanju, da se bodo naredili stopinje po katerih bom lažje premagal veliko ledeno strmino. V družbi tisočerice tekačev se zagrizem v klanec. Niti pet minut še ne tečemo, ko mimo mene, od zgoraj, po levi in po desni, drsijo tekači z veliko hitrostjo po ledeni strmini nazaj v dolino. Dvema “padalcema” se komaj izognem, da me ne zbijeta. Potem se začne zloglasna prečnica v levo, ki je bila skrajno ledena. Ker imam samo dva žeblja v copatih, mi zdrsne. Z veliko hitrostjo začnem padati v globino. Že se vidim da bom moral tekmo začeti znova, iz dna smučišča, … …. če se vmes ne poškodujem seveda. Vendar na svoji poti proti dnu, zbijem enega, dva, tri tekače in se naposled ustavim v mednožju četrte tekačice.

Najprej se opravičim tekačem ki sem jih zbil, jim ponudim pomoč, vprašam če so vsi v redu. Na srečo so. V resnici se sploh nisem zavedal kako nevarno je bilo to početje. Vsi smo imeli dereze. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo koga med padcem zadel in bi se žeblji zarinili komu v obraz? Meni ni več do heca, še manj do tekme. Odločim se le da bom nekako počasi (in kar se da varno) poskušal priti do cilja.

Na nekaterih mestih so se končno ustvarile stopinje po katerih se da premagati strmino. Zato nastane zastoj in moral sem čakati kar nekaj časa da sem prišel na vrsto. Proga Streif je seveda zelo široka, dovolj tudi za 50 ali 100 tekačev, a kaj ko bi moral stopiti na led, kar bi verjetno pomenilo da bi odletel v globino.

Po strmini Traverze sledi ravnina in položen klanec mimo kmetije, ki jo spočit z lahkoto pretečem. Potem spet sledi skorajda ravnina, kjer ves čas tečem in prehitevam neštete tekače. Vmes pa uživam v pogledu na zelo dolgo reko luči. Sledi strmina Steilhang, ki je spet hudo ledena in jo je možno premagati le ob robu. Zato tudi tudi tekači padajo kot domine. Meni se po čudežu uspe obdržati na nogah.

Zadnji del (za smučarje pa prvi) proge predstavlja Mišnica. 85 stopinjski naklon Mišnice se lotim tako da plezam in delam slalom čez kupe snega, ki so jih čez dan narinili smučarji. S tem sem si precej podaljšal progo. Vendar sem se, najbolj pomembno, (za las) obdržal na nogah. Na vršnem, najbolj strmem delu, so na srečo napeljali vsaj vrv, po kateri se potegnem na varno.

V cilju ne morem verjeti da sem nepoškodovan. Po eni strani vesel, ker je za mano neverjetno doživetje. Na drugi strani pa razočaran nad neodgovorno organizacijo prireditve s stališča varnosti. Že nekaj napetih vrvi bi varnost precej izboljšalo. Tako pa je bila to tekma v padanju in preživetju.

Še o rezultatih. Zmagal je Cristian Hoffman (sicer nekdanji profesionalni kolesar) z novim rekordom proge 30 min 50 s. Za primerjavo, najboljši smukači vozijo Streif približno dve minuti. Od naših je bil pričakovano najboljši turni smučar Nejc Kuhar – bil je četrti. Vertikalista Matjaž Mikloša in Simon Novak pa sta zasedlo 10. oz. 11 mesto. Sam sem končal šele na 83. mestu.

• Uradni rezultati: http://my3.raceresult.com/details/results.php?lang=de&page=6&eventid=33159&contest=1&name=Ergebnislisten%7CErgebnisliste%20MW%20mit%20ZZ%20Live&format=view

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič