3. Novoletni tek na Kališče

Letos se zaradi poškodb in študijskih obveznosti tekaških prireditev nisem veliko udeleževal. V upanju da bom  drugo leto spet več tekel, sem se na predzadnjih dan starega leta, udeležil 3. Novoletnega teka na Kališče.

Na štart še zdaleč nisem prišel spočit, ker so v teku novoletne počitnice, ki sem jih izkoristil za daljše in težje treninge za katere običajno ni časa. Nazadnje sem včeraj lovil ravnotežje na “ledeni stezi” na Viševniku. Kljub vsemu je bil občutek v nogah pred tekmo dober. Saj je tudi moral biti, ker pričujoča ni kar tako od muh. Proga se začne v Preddvoru in se potem prek Mač, na razdalji slabih šestih kilometrov, povzpne za 1050 višinskih metrov na Kališče. Ob tem pa ni  nikakršnih spustov oz. ravnine. Res pa je da se teče po markirani poti in da so bližnjice prepovedane. Sam imam sicer navadno rad tek po strmih bližnjicah. Tudi sem že nekajkrat povedal da v Sloveniji nimamo na državnem nivoju prvenstva v gorskem teku, ampak v krosu. Tokrat pa mi je ustrezalo da se je teklo nekoliko naokoli, saj bi mi po bližnjicah  brez spikesov preveč drselo.

Zadnjič sem že povedal svoje mnenje o copatu Salomon Speedcross 3. Za današnjo tekmo sem ga rahlo modificiral. In to tako da sem odstrigel neuporaben sistem zavezovanja ter copate zavezal z navadnim vozlom. Tako sem lahko copate zategnil tako močno, kot mi je ustrezalo, brez strahu da se mi bo že po 1 km vse skupaj odtegnilo.

Tekmo sem začel počasi in le kontroliral vodilne. Že na začetku pa sta “svojo” tekmo začela Simon Alič in Gašper Bregar. Za njima pa se je oblikovala precej razpotegnjena zasledovalna skupina v kateri sem tekel skupaj z Mirkom Janjatovičem, Klemenom Udovičem, Simonom Novakom in Urošem Bertoncljem. V Mačah smo z asfalta zavili na strmo makadamsko cesto proti tovorni žičnici. Zaradi strmine je hitrost teka precej padla.  Zasledovalci smo se strnili v ozko gručo, kateri je Mirko ves čas diktiral tempo.

Pri “potoku”, kjer se začne planinska pot na Kališče, pa se je tekma pravzaprav šele začela. Vsi razen mene so tu prevzeli pohodne palice in se z njimi zagnali v breg. Sam pa se nisem odločil za to potezo, ker nikoli ne treniram s palicami. Če pa palic ne znaš uporabljati, je popolnoma vseeno če jih nimaš oz. so ti samo v napoto. Vendar palice prav veliko na tej progi niso koristile, saj planinska pot ni tako strma da bi upravičevala njihovo uporabo. Izrazita prednost palic se pojavi samo na tistih delih proge, ko postane tako zelo strmo da se ne splača teči, ampak se hitro hodi.

Tempo zasledovalne skupine mi je kmalu postal preblag. Zato sem napadel in si takoj priboril nekaj metrov prednosti. Vendar ker mi je postalo jasno da Aliča in Bregarja ne bom nikoli ujel, sem raje popustil in počakal da me ujamejo. Namreč veliko lažje je teči v skupini, kot popolnoma sam. Do cilja pa je bila še polovica.Tako sem še kar nekaj časa tesno za petami sledil Janjatoviču.

Za tem smo se končno dvignili nad meglo. Posledično se je precej popravila vidljivost, zaradi česar sem končno kaj videl. Počasi pa se je na progi začel pojavljati tudi sneg. Pravzaprav smo s snegom imeli veliko srečo. Spodaj pod sveže zapadlim snegom je bila plast ledu, ki ga je nov sneg prekril. Le slab dan star sneg je deloval kot lepilo na katerem so copati brez težav prijeli. No, vsaj meni. Mirkotu je malo pod klopco nekajkrat spodrsnilo, kar ga je povsem vrglo iz ritma. Njegovo napako sem izkoristil še za svoj drugi napad. Za menoj pa se je podal še Novak. Prihranjene moči iz spodnjega dela proge sem začel unovčevati.  V le parih serpentinah sva v Novakom pridobila kar za eno serpentino prednosti pred Mirkotom. V zadnjem delu sem povsem izklopil momente hitre hoje ter nadaljeval izključno s tekom. To je dovolj pospešilo moj tempo da sem se na planini pod Kališčem otresel še Novaka.

V cilju sem bil tretji s časom 49 min 4 s. Presenetljivo pa je zmagal Gašper Bregar pred Simonom Aličem. V Domu na Kališču sem ob toplem čaju hitru prišel k sebi. Sedaj pa že načrtujem kako bom jutri tekel na Kredarico.

O organizaciji lahko le to povem da je bila vrhunska. Proga super označena. Opremo nam je na Kališče pripeljala tovorna žičnica. Na Kališču pa je potekalo tudi žrebanje praktičnih nagrad ter okrepčilo. Med tem pa smo lahko z verande opazovali kako je Sonce potonilo v morje megle. Le, škoda da se tekme ni udeležilo še več tekačev. Ne razumem zakaj obstaja tak “strah” pred gorskim tekom. Če ne verjamete vam lahko povem da se mi imamo  mi vedno res “fajn”. Zato se nam čim prej pridružite. Če že ne prej, pa vsaj drugo leto!

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

8 comments

Submit a comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.