Vernar in Tosc

Slabo vreme na eni izmed prejšnjih tur mi je preprečilo vzpon na Vernar -edini vrh v tem koncu na katerem še nisem bil. Zato sem ga izbral za današnji cilj, saj gre za precej kratko turo, za katero si običajno zelo težko najdem čas. Na Grintovcu pa sem si gleženj kar močno zvil. Še danes mi ni jasno kako sem s tako hudo zvitim gležnjem lahko končal tekmo ali še bolje potem sestopil z Grintovca, ker naslednjih dan niti stopiti nisem mogel na nogo.Tako kratka tura pa bo kot nalašč primerna za prvo ogrevanje gležnjev.

Vernar z Vodnikovim domom

Začel sem na Rudnem polju na Pokljuki: zelo zložno in počasi. V edini pravi klanec na Studorski preval pa sem seveda napadel. Naprej po Triglavski magistrali pa spet po polžje, saj je ta pot zelo neravna in zato nevarna za zvinj gležnja. Les ob poti pa daje slutiti da jo bodo v kratkem popravili. Mogoče bo potem to res Triglavska avtocesta. Pri Vodnikovemu domu sem zavil proti Bohinjskim vratcem ter se tako umaknil vrvežu, ki je hitel proti Triglavu.

Greben med predvrhom in vrhom Vernarja

Z Bohinjskih vratc me je prek strmih trav na predvrh Vernarja (2183 m) popeljala drobna, a lepo sledljiva stezica. Predvrh in vrh Vernarja loči krajši, a mestoma srhljivo izpostavljen greben. Dodatno zanimivost na poti predstavljajo sklani stolp. Čez najožji del grebena, bi najraje abzajlal, pa zato ni bilo možnosti. Zato sem nadaljeval z veliko mero previdnosti. Na srečo je tega zelo izpostavljenega dela le par metrov. Za tem se greben nekoliko razširi in omogoči enostaven prehod na vrh. Z vrha pa se je pojavil lep frontalen pogled na Triglav.

 Na Vernarju

Ves čas vzpona in predvsem sestopa z Vernarja pa me je mikal še vzpon na Tosc z Bohinjskih vratc. Brez družbe se nisem hotel izgubljati v tem skalnem blodnjaku. Na srečo pa se na Bohinjskih vratcih srečal gospoda, ki je imel podobne načrte. Zato sem se mu kar pridružil. Začetek poti, tik nad Bohinjskimi vratci je najtežji – krajši skalni skok I-II. Nad skokom pa pot zavije desno na strme trave. Gre za zelo lepo, a mestoma kar precej izpostavljeno stezico. Steza se bolj ali manj drži ene in iste izohipse. Prav tako je presenetljivo dobro sledljiva.

Tosc z Vernarja – pot, ki sem jo kasneje prehodil je lepo vidna.

 

Pot na Tosc z Bohinjskih vratc

Približno na mestu, kjer smo na videz direktno nad Malim poljem, pa se pojavi razpotje. Prva izmed poti še vedno preči proti desni. Midva pa sva zavila navkreber na poti, ki pripelje na Tosc. Tej poti pa je bilo precej težje slediti. Vendar ker je šlo za lahko prehoden teren ni nobena napaka skreniti nekaj 10 m levo ali desno s poti. V primeru megle pa bi bila zgodba povsem drugačna. Strme trave so naju na koncu pripeljale na planoto pod vrhom Tosca. Odtod pa sva imela do vrha le še 10 min hoje. Tudi sestop nisva opravila po “normalni” poti, ampak sva ujela stezica, ki vodi prek strmih trav južnega pobočja Tosca in pripelje v bližino Studorskega prevala. Skratka, zanimivo koliko “neodkritih” in povsem samotnih poti obstaja, s katerimi se lahko izognemo gneči na Triglavski magistrali.

Triglav in Vernar

Gospod je potem nadaljeval svojo pot in hvaležen sem mu za te zanimive poti. Za moje gležnje pa je bilo počasi dovolj. Zato sem sestopil direktno na Rudno polje. Tam pa sem naletel na pravo gobarsko mrzlico! Gobarji so se vračali s presenetljivo velikimi izpleni: polnih košar in celo celih prtljažnikov jurčkov.

Triglavska magistrala z Ablanco

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič