14. Gorski tek na Grintovec

Poletni del tekaške sezone se je zame začel odlično. Po končanih obveznostih na faksu, sem hitro prišel v dobro formo. Svojo pripravljenost sem tempiral za nastop na teku na Grintovec. Takrat sem se zavedal da sem že tako  dobro pripravljen da nima več smisla pretiravati s treningom, saj to vse skupaj vodi le v poškodbe. Zato sem si privoščil teden dni brez težjih treningov. Pa se mi vseeno ni izšlo. Nenadoma sem zbolel za pljučnico. Pomagali so mi šele odmerki močnejših antibiotikov. Tako sem praktično cel julij preležal v postelji in to je tudi razlog zakaj v vsem tem času nisem napisal niti enega samega bloga.

Svetovni podprvak v gorskem teku, Eritrejec Teklay Azerya

Zelo težko se mi je bilo sprijaznit, da je vsa moja z ogromno truda in pota prigarana forma, šla po zlu. Prvih nekaj dni  še navadne hoje nisem zmogel. Sčasoma pa sem lahko pretekel korak ali dva. Tri dni pred Grintovcem pa sem si na treningu zvil še gleženj in sanj o nastopu je bilo konec.

Aktualni Evropski prvak v gorskem teku Ahmet Arslan

Danes zjutraj sem vseeno odpravil v Kamniško Bistrico navijat za tekaške kolege. Nisem vedel kako daleč bom sploh prišel, saj sem imel gleženj še zelo otečen.  Že zelo zgodaj zjutraj sem se počasi odpravil proti Kokrskemu sedlu. Med vzponom sem opazil da teči po ravnem res ne morem, saj me je gleženj še preveč boli, med tem ko navkreber lahko tečem skorajda brez bolečin. Razmišljam: “Oj, joj. Kaj naj naredim sedaj? Tako zelo si želim teči. Težje je gledati druge, kot sam teči!” Odločim se da grem vseeno poskusit, saj lahko brez težav odstopim na Kokrskem sedlu ali kjerkoli prej, če me bo gleženj začel boleti. Še dodaten razlog za nastop pa je bilo dejstvo da sem bil pri ortopedu, ki mi je dejal da ligamentom v gležnju prav nič ne škodujem, če hodim oz. tečem z zvitim gležnjem. Iz tega razloga sem lani prehodil polovico Julijcev z zvitim gležnjem. Če sem že zmogel to, bom pa še Grintovec.

 Teklay Azerya je rekord proge Jonathana Wyatta (1:15:43)  zgrešil za eno minuto in 44 sekund. Vzrok zakaj ni padel rekord je verjetno v hudi vročini na progi. (Foto: Maksimiljan Selinšek)

Problem je bil pa samo eden – vso tekaško opremo sem seveda pustil doma. To velja tudi za (sicer obsežno) paleto mojih copatov za gorski tek. Imel sem samo težke cestne copate s katerimi sem vozil avto. Prav tako nisem imel tekaških hlač in klubskega dresa. Zato sem bi prisiljen teči kar s planinskimi hlačami, ki segajo čez koleno in pa v navadni “švic majici”. Zaradi tega sem bil deležen kar nekaj posmeha. Ampak bilo mi je vseeno, saj ne grem na rekord. Na samo tekmo pa sem se (pred)prijavil že pred več kot mesecem dni.

Ravnina na kateri sem si zvil gleženj (Foto: Marjan Rekar)

Moral sem le še počakati na štart tekme. Ponavadi je to zame zelo živčen čas v katerem stokrat v glavi premeljem vse podrobnosti v zvezi s taktiko teka. Tokrat pa ni bilo niti kančka treme, saj nisem imel ničesar izgubiti. Prav vseeno mi je bilo če bom čisto zadnji. Glavno da sem zraven! V tej izjemni družbi navdušencev nad gorskim tekom. Zelo me je veselilo da je bilo udeležba rekordna. Na štartu so se pojavili tekmovalci iz kar 19-tih držav. Prav tako je na štart prispelo tudi nekaj najboljših gorskih tekačev na sveti – vključno z Eritrejcem Azarya Teklayem ter sedemkratnim Evropskim prvakom Ahmetom Arslanom iz Turčije.

Zmagovalci na vrhu Grintovca v družbi organizatorja Dušana Papeža

Tik pred štartom sem si zvit gleženj namazal s hladilno kremo (Ice power). Potem pa sem se postavil v začelje štartne skupine. Štart mi navadno za  hip zaradi adrenalina dvigne pulz na maksimum. Danes pa sem se samo uzrl v nebo in se vprašal ali mi lahko uspe. V tem trenutku si verjetno ne bi upal staviti nase. Prvi kilometer je bil zame res težak, saj me je gleženj kar znatno bolel. Razmišljal sem o odstopu. Vendar sem si zabičal da pretečem še en kilometer in če me v tem času gleženj ne neha boleti odstopim. Na srečo je bolečina res kmalu izginila in na gležnje sem lahko za nekaj časa pozabil. Tekel sem v zelo zmernem tempu, a sem kljub temu ves čas prehiteval tekače pred seboj.

Tik pod vrhom Grintovca (Foto: Maksimiljan Selinšek)

Za tem sem dospel do žičnice v Koncu. Začetnega ravninskega ogrevanje je bilo konec. Sedaj se bo izkazalo koliko prejšnje moči sem uspel v svojih nogah še zadržati. Na žalost se je izkazalo da mi je pljučnica povsem izmozgala noge. Od žičnice dalje, pa prav vse do vrha Grintovca, skorajda nisem več tekel. Že večkrat sem razlagal da je hitra hoja lahko še hitrejša od teka. Vendar tokrat o hitri hoji v pravem pomenu besede sploh ne morem govoriti. Mestoma sem hodil le nekoliko hitreje, kot na čisto navadnih izletih v hribe. Pa dobro vem da bi tu zdrav lahko z lahkoto tekel. Pa drugič. Sploh se ne naprezam na polno. Le počasi odštevam neskončno število serpentin, ki me ločijo do vrha.

Gorsko-tekaška poroka na vrhu Grintovca. Bravo Cveto in Natalija! Prispevek o Poroki na Grintovcu v Slovenski kroniki (od 10 min 45 s dalje): http://tvslo.si/predvajaj/slovenska-kronika/ava2.142166004/

Postane tudi zelo vroče. Sam pa sem v “dolgih” hlačah. Na srečo je bilo okrepčevalnic dovolj. Tudi v tem segmentu teka sem ravnal povsem drugače, kot se navajen, saj sem se prvič v življenju celo ustavil na okrepčevalnici in potem nadaljeval. Ker sem bil tako počasen, sem lahko prav užival. Melišča pod Kokrskim sedlom so mi sicer hitro pokvarila veselje. Vendar so mi ga navijači hitro vrnili. Hvala! Čas na sedlu sem imel približno tak, kot pred štirimi leti ko sem prvič nastopil na tej tekmi. Torej zaenkrat čisto spodoben “tek”.

Za tem je sledil proge, ki sem se ga najbolj bal. Gre za kakšnih 500 m dolgo ravnino pod Jamami, ki je izredno nevarna za zvinj gležnja. To je še zadnji del proge, kjer bi lahko tekel. Vendar sem vseeno raje hodil, da si ne bi po nepotrebnem zvil gleženj. Izkazalo se je da ravnina enostavno vsebuje preveč pasti da bi se jim bilo moč vsem izogniti. Gleženj mi je potegnilo v eno izmed razpok v apnencu in rezultat je bil zvinj. Na srečo si nisem zvil zvil tistega gležnja, ki je bil že zvit. Takoj sem se ustavil za razmislek kaj storiti. Ali naj odstopim? Izkaže se da lahko še vedno tečem. Sprašujem pa se če bom lahko sestopil z Grintovca, potem ko se gleženj ohladi. Pred leti sem si na nekem krosu hudo zvil gleženj. Bolečin pa nisem čutil dokler nisem prišel do cilja. Bo tudi tokrat tako? Izkazalo se je da je šlo za res blag, a vseeno ne nedolžen, zvinj. Verjetno me je rešila hoja, saj bi se pri teku pojavile precej večje sile, ki bi vezi v gležnju bistveno bolj poškodovale.

Moj prihod v cilj

Od tu dalje nadaljujem res z vso rezervo. Nobenega naprezanja ni. Pomembno mi je samo to da se nekako privlečem do vrha. Vendar od tod je bilo do vrha še sila daleč. Klanci se nizajo drug za drugim in ko jih premagam se pojavijo novi. Razmere za tek postanejo bolj ugodne, saj se je z višino prijetno ohladilo. V vršnih metrih pa je bilo že kar mraz. Strehe Grintovca ni bilo konca. Zadnjih 500 m se je vleklo v nedogled. Ampak končno sem v megli zagledal cilj. Uspelo mi, kljub temu da je šlo toliko stvari narobe. Zaenkrat še nisem začutil nobenega olajšanja, saj sem bil šele na pol poti. Zvita pa sem imel oba gležnja. Dosegel pa sem slabši čas, kot ga ponavadi na navadnem treningu.

Streha Grintovca- zadnji najbolj naporen del proge

Organizatorju so nam na vrhu, kjer je bilo kar pošteno mraz, razdelili aluminijaste folije. Meni pa je na srečo nekdo posodil še vetrovko. Hvala! Takoj ko sem kolikor toliko prišel k sebi, sem začel svoj polžji sestop v dolino. Vesel sem bil da lahko za silo hodim. Bolečine sem odmislil. V družbi prijateljev je povratek v dolino še kar hitro minil. Šele dol grede smo spoznali kako zelo daleč je na Grintovec.

Cilj na vrhu Grintovca

Zmagovalec Grintovca je postal Eritrejec Teklay Azerya(1h 17 min 27s) pred Ahmetom Arsalonom in Nejcem Kuharjem. Med ženskami je slavila Čehinja Iva Milesova (1 h 39 min 27 s) pred Angležinjo Emmo Clayton in Matejo Kosovelj.

Helikopter je prišel po tekača, ki je omagal na progi

Sicer pa čestitke Papeževim za odlično organizacijo te odlično in edinstvene prireditve v gorskem teku. Super je bilo! Upam da je bila dobra udeležba spodbudo za organizacijo tekme tudi prihodnje leto. Takrat pa upam da se mi bo končno vse poklopilo in bom lahko končno pokazal kaj znam.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

5 comments

Submit a comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.