Že zadnjič sva se z Marjanom Zupančičem podala na ogled proge 100 milj Istre med Učko in Buzetom. Tokrat pa sva se lotila zadnjega dela proge, ki poteka med Motovunom in Umagom. Izkušnje iz prejšnje etape so naju tudi izučile, da je avtoštop zelo težko dobiti. Zato sva se tokrat na odločila da se nazaj grede zapeljeva s kolesi.
Idličine stezice Istrske planinske poti
Tako sva kolesa pustila na cilju v Umagu in se zapeljala na štart v vas Motovun. Gre za idilično Istrsko vasico, ki leži utrjena na vrhu griča. Izpod Motovuna sva se najprej zapodila v prvi in edini pravi vzpon na današnji turi do vasi Oprtljaj. Premagati je bilo treba 350 višincev, večinoma kar strme, zaraščene poti. To pa je bilo tudi vse kar je bilo gorskega na tej progi. Tekmovalcem na tekmi 100 milj Istre se bo tu gotovo oddahnilo, ker bodo vedeli da so vsi najtežji vzponi za njimi.
Na Parenzani
A, kaj ko jih od tu čaka še več kot 35 km razgibane poti. Najprej se proga se spusti v dolino nekega potoka. Potem pa se priključi slavni nekdanji ozkotirni železniški progi Parenzani. Po njej se teče skozi dva tunela in čez manjši viadukt. Nato pa trasa teka skrene s Paranzane navkreber proti vasici Završje.
V vasi Oprtljaj
Proti Bujam
Do sem ni bilo nobenih markacij Istrske planinske poti, ki so naju tako lepo vodile prejšnjo etapo. Tu pa so se spet pojavile in so naju od tu dalje udobno peljale čez griče. V splošnem so poti zelo ravne in udobne za tek. Zato sva tokrat vso progo pretekla v precej hitrem ritmu, kar se mi je kasneje precej poznalo. Za vasjo Grožnjan se pot spet priključi Paranzani. Ker to pravzaprav ni pot, ampak super udobna železnica, nama je tu letelo tudi do 15 km/h.
Po kilometru in pol pa trasa teka nenadoma skrene z železnice v gozd. Pa se sploh ne pritožujem, saj mi je bil ta del poti še najbolj všeč, saj je pot mehka, lepa, udobna, preprosto čudovita. V vasi Triban je tega dela konec in trasa se nadaljuje po manj udobne kolovozu do vasi Buje.
Na koncu tekaškega dela v Umagu
Z Buj se je pot v vijugah med oljčnimi nasadi hitro spustila na veliko ravnico, ki bi ji lahko rekli kar ciljna ravnina. In res zadnjih 11 km ni nobenega niti najmanjšega vzpona. Pot ves čas poteka ob presahlem rečnem kanalu med obsežnimi travniki in polji. In tu sem začel plačevati davek nekoliko hitrejšega tempa. Do sem sva tekla že tri ure brez prestanka. Tako da se je tu zame začel notranji boj z bolečinami v nogah. Zaradi zelo ravne proge tempo sicer ni padel, vendar sme se moral za to precej truditi. Marjanu pa se ni videlo da bi se mu kilometri kaj poznali. Ciljna ravnina je bila zares neskončno dolga. Nekaj podobnega, kot če bi tekli z Ljubljane čez celotno Ljubljansko barje na Krim. Ravnina, neskončna ravnina.
Sedaj pa na kolo …
.. in končno v Motovunu
Na cilju, v Umagu so naju na srečo kolesa še čakala. Tu sva si privoščila zasluženo kokakolo. Potem pa sva se kar hitro odpravila po cesti nazaj proti Motovunu. Pa tudi tu ni bilo nič zastonj, saj se je cesta prvih 17 km do Buj, skorajda ves čas vzpenjala. Moje noge se na srečo niso kaj pride pritoževale. Tako da sva lepo napredovala, sploh če vzamemo da sem gonil mestno kolo. Nekaj olajšanja je prinesel tudi pet kilometrov dolg spust, čemur je sledilo še 8 km ravnine.
GPS sled: severna je peš, južna pa s kolesom: http://goo.gl/N8HMEk
Tako nama je na koncu GPS nameril razdaljo 69 km (39 peš in 30 na kolesu) ter 1580 višinskih metrov vzpona in prav toliko tudi spusta. Dober trening je bil to.
GPS profil
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
2 comments