Za udeležbo na polmaratonu sem se odločil že več kot mesec pred prireditvijo. Glavni problem je bil s startnino, ki je pol cenejša ob zgodnji prijavi. Profesorju športne vzgoje, sem čisto slučajno omenil, da grem na Ljubljanski maraton. Povedal mi je, da mi štartnino lahko plača šola. Jasno mi je bilo da ne bi smel biti problem za srednješolski tek, ampak za polmarton pa nisem bil prepričan. Stvar sem preveril. In res mi je Srednja gostinska in turistična šola, po zaslugi profesorjev športne vzgoje plačala startnino. Še več! Dobil sem še celo potrdilo o plačilu. Pač na srednješolski tek se mi je pa zdelo iti čisto brez veze. Tistih nekaj kilometrov dolgo preizkušnjo pretečem vsaj enkrat na teden na kaki vaški tekmi.Bilo je vse zmenjeno in treba je bilo samo še trenirati razdaljo. Tu pa ni bilo problema. Precej lepo jesensko vreme mi je ponudilo obilo priložnosti za trening. Ponavadi sem tekel, kar s šole do doma. S šolsko torbo seveda! Ki nikoli ni bila prazna. Običajno je tehtala okoli 5 kilogramov. Rekordno težka pa je imela kar 7,7 kg. To je bila posledica tega, da sem se zjutraj v šolo odpravil opremljen z vsemi težkimi bundami in velurji, ki jih je bilo treba nazaj grede nekako prenesti. Običajno sem jih z veliko težavo stlačil v nahrbtnik. S še večjim problemom pa sem potem zaprl zadrgo. Ker je bilo (okoli) prijetnih 12°C sem brez težav tekel v poletni opravi, kasneje v tekaških pajkicah. Razdalje pa so bile takšne. Najmanj sem imel do doma slabih 9 km. Verjeli ali ne! Te (pre)kratke poti nisem nikoli obral. Vedno sem jo krepko podaljšal. Tako sem nek teden (z izjemo nekega dne) tekel vsak dan 15 km daleč domov. Najprej sem potreboval 2 ure, na koncu le še uro in pol – obtežen na debelo seveda!V petek popoldan se z atijem odpraviva po prevzem štartnih številk in čipa. Delijo jih v šotoru na Trgu republike. Pred nama je le nekaj ljudi a kljub temu čakava vsaj 5 minut. Ne predstavljam si prevzema številk na dan prireditve. Težko bi jo dobil pravočasno. Zato priporočam zgodnejši prevzem.
Vreme sem začel spremljati že teden pred samim maratonom. Ves čas je kazalo slabo. Napovedan je bil dež in okrog 8°C. Nameraval sem uporabiti izkušnje s teka po Udin Boršta, ki je potekal pri še nižjih temperaturah, vendar brez dežja. Tuje vremenske napovedi so dajale nekaj optimizma, a jim upravičeno nisem verjel, saj ne poznajo lokalnih značilnosti vremena.
Pride jutru pred štartom. Doma je močno deževalo. Zbudim se prehlajen in tako še bolj brez volje. Če ne bi že bil prijavljen dvomim, če bi v tem trenutku sploh šel na tek. Zaradi slabega vremena se tudi težko odločil s kakšno opremo bom nastopil na prireditvi. Na koncu pobašem v nahrbtnike praktično vse kar imam. »Tako se bom imel možnost odločiti na licu mesta, na štartu«, razmišljam.
Na pot z Ljubnega odrinem 2 uri in pol pred štartom. Začne še bolj močno deževati; tako, da kar glisiram z avtom po avtocesti. Ko pridem v Ljubljana očitno prehitim fronto, ker neha deževati. Vremenska napoved pa je bila, bila tako kot bi jo napovedal Murphy. Namreč da bo deževati začel ravno pred štartom, nehal pa bo po 4 urah oz. z drugimi besedami ravno v času ko maratonci zaključijo svojo preizkušnjo. Torej sem vedel, da me bo ves čas močilo tudi na mojem polmaratonu.
Z mami parkirava v Tivolijo. Ker sva dovolj zgodna (2 ure pred štartom), je na parkirišču še nekaj 10 prostih mest. Tivoli je idealna rešitev za problem parkiranja, saj je parkiranje tu v nedeljah celo brezplačno!
Počasi se odpravim na prizorišča ob Parku Zvezda in Trgu republike do katerega je 15 minut hoje. Zbrana je že velika množica ljudi in posledično odlično vzdušje, ki ga še podžiga skupina The Stroj. Prispem ravno v času štarta Poletovega rekreativnega teka na 10 km. Zbranih je okoli 2 000 tekačev. Čez startno preprogo tako tečejo vsaj 5 min. Mislim si kako bomo mi štartali, ko nas je še nekajkrat več. Zmagovalec teka priteče v cilj s pričakovanim časom okoli 32 min in veliko prednostjo pred zasledovalci. »Kje pa so vsi ostali?«, se vprašam. Ti počasi eden za drugim prihajajo v cilj še cele naslednje pol ure.
Naš sočasni štart polmaratona in maratona, se naglo približuje.
»Še ena sama, samcata urica do štarta! Do teka na katerega sem se pripravljal že pol leta in pretekel okoli 1400 km, 200 km samo ta mesec. Ker sem se zavedal, da sem v najboljši fizični pripravljenosti v mojem življenju, sem vedel, da me nič ne more ustaviti. Zato sem bil do tega trenutka presenetljivo sproščen. Tudi profesor telovadbe me je 3 dni pred tem spraševal, če sem že kaj živčen. Pošteno sem mu odvrnil, da ne čutim še nobene napetosti. To je kar malo čudno. Tudi sam sem sebe na nek način presnetil. Veljam za človeka bolj nervoznega temperamenta in včasih imam tremo pred čisto nepomembnimi preizkušnjami v življenju. Mogoče se vam bo zdelo, da pretiravam. Ampak bil sem bolj miren in sproščen, kot pred štartom šolskega Cooperjevega testa v katerem sem vedel, da nimam prave konkurence. Vzrok tega, je verjetno v tem, da sem bil v zadnjem času na nekih 7 tekmah, na katerih sem se očitno znebil prezgodnje treme in si z nekaj solidnimi rezultati dvignil samozavest in apetite po rezultatu. To je seveda velik napredek in moja nova prednost pred tekmeci. Pred časom se je dogajalo, da nisem mogel spati zaradi preizkušnje, ki me je čakala naslednji dan. No tu sem se znašel in si za noč pred polmaratonom čisto na novo preoblekel vso posteljnino. Zato sem se kar utopil v prijetnih sanjah, in ne v morah, kot se mi je to že dogajalo.”
Vendar v tem trenutku pa sem počasi postajal nervozen, pulz mi je naraščal in me utrujal. Še srečo, da me ni prej. Posledica tega in velike količine popitega izotoničnega napitka, je bil precej pogost obisk stranišč, ki jih je bilo na prizorišču na srečo dovolj.
Vreme je še držalo in upal sem da bo tako vsaj še nekaj minut do štarta. Počasi se pričnem tudi ogrevati. V mislih neštetokrat premlevam svojo taktiko. Ogrejem se dovolj, da me ne zebe niti v kratki majici. Sicer pa tečem v tekaških pajkicah. Svojo uro Suunto X3 HR si tudi počasi namestim na prsi in jo preskusim. Deluje! Vzamem še pol litrsko plastenko izotoničnega napitka, za čas čakanja v štartnem prostoru. Postavim se v cono B, kjer je planiran čas polmaratona 1 h 20 minut do 1 h 40 minut. Torej ravno prav hitro, ker nameravam teči okoli ene ure in pol. V startnih prostorih je kar pametno biti nekje 10–15 min prej, saj se je potem problem preriniti na želeno mesto. Reporter Peter Kavčič, današnji voditelj prireditve, začne odštevati zadnjih 10 minut do starta. Vzpodbuja nas in še bolj pomembno – gledalce ob progi. Sproči, da je padel rekord in da nas bo teklo 10 000. Torej toliko kot je prebivalcev (za slovenske razmere ne ravno majhnega) mesta. Zadnje 3 minute pred startom, se na čelo več tisoč glave množice postavijo še tisti, ki so tu iz popolnoma drugih razlogov, kot mi vsi ostali. Namreč predstavniki Kenije, Burundija in slovenski državni prvaki (Helena Javornik). Njihov cilj je denar, naš pa premagati samega sebe in se družiti s tisoči istomislečih!
Pok pištole, ki ga sproži sam Ljubljanski župan, Zoran Janković in naša odisejada se končno prične! Po dobri minuti se končno prerinem čez štartni prostor, kjer se mi začne meriti (neto) čas. Začnem tudi teči in vijugati med tekači, ker iščem prosto smer. Tečemo po Slovenski cesti, ki jo sestavljajo štirje prometni pasovi, a vseeno ni dovolj prostora za nas! Sploh se ne zavedam te enormne številke. Potem pa bolj ponesreči, kot ne rahlo poskočim in za trenutek mi rahlo zastane dih. Vsaj kilometer naprej same glave tekačev. Saj sploh nisem štartal tako iz začelja, a kljub temu vsaj nekaj 1000 tekačev pred mano! Prvi kilometri teka minejo podobno, kot starodavna računalniška igrica Tetris »Formulce«, ko na tak način prehitevam desetine in desetine tekačev ter pazim, da se ne bom v koga zaletel. Razlika do te igrice pa je samo ena. Pri igrici si ostale formulce dohajal vse hitreje in hitreje, tu pa se je po približno dveh kilometrih zadeva začela počasi ustavljati. Dohajal sem vse manj in manj tekačev, saj je jasno tempo rasel. Prvi kilometri minejo kot blisk, saj je vzdušje tako na progi, kot ob progi nepopisno. Kakšno bi šele bilo ob sončnem vremenu! Pulz mi dospe na 180, kar je več kot štirikratni, kot ob mirovanju. Zato ne prehitevam več in se počasi ustalim. Opazim tempo tekača –»zajca« s časom 1 h 30 minut. Tega sem nekako imel v planu uloviti, a mi ga ne uspe dohiteti. Če ne gre pač ne gre. Do cilja je še vedno več kot 16 km in ni za tvegati.
Vendar me dohiti moj stari znanec s Teka po Udin Borštu. Pove, da namerava teči s tempom 1 h in 35 min. »Glede na to, da sem mu na zadnjem teku lahko sledil, mu bom tudi na tem,« si rečem. Spomni me pa še na nek dogodek. Namreč, da mi je ravno on pomagal pri tem ko sem se poškodoval gleženj na treningu »davnega« letošnjega marca, več kot pol leta prej. Če ne bi srečal po sreči takrat njega, ne vem kaj bi bilo. Mobitela nisem imel s sabo, do doma pa je bilo več kot 6 km. Ker sem okreval (na berglah) skorajda mesec dni, res ne vem kako bi se privlekel do doma. Ja spet lahko rečem, kako je svet majhen! Njegov tempo potem brez težav držim naslednjih 10 km in ga imam kot neuradnega narekovalca tempa.
Na vsakih 5 km so bile nam na voljo odlično založene okrepčevalnice. V primeru, da si bi čisto na koncu si se lahko najedel sladkornih kock, sadja in napil z izotoničnimi napitki. Vendar ker ni bilo vročine okrepčevalnic niti nisem potreboval. Poleg njih pa smo dobili še vodo na vsake 2 km. Po tleh je bilo odvrženih na stotine teh lončkov. Prava svinjarija.
Začne deževati. Količina padavin se še stopnjuje nekaj časa. Od tu nas tušira do cilja s približno enako intenzivnostjo. Ker sem bil že zdavnaj ogret, me dež niti ne zmoti. Problem nastane le v tem, da skozi očala ne vidim nič. Pa oblačila se zelo hitro pijejo vode. Še dobro, da nisem vzel velurja.. Sicer mi je pa ravno prav. Ni mi pretirano vroče, pa zebe me tudi ne. Na nek način idealne razmere, saj kakega močnejšega vetra ni bilo.
Zapustimo center Ljubljane in se napotimo na izlet okrog celotnega Rožnika. Cesta se zoži, a smo se mi tekači tudi precej razredčili. Ponekod je tudi kar nekaj vzpona, kar mi dodatno obremeni noge. Ura mi nameri 60 m spusta in 62 m vzpona.
Zaradi vremena ni nobenega razgleda, a mi kljub temu kilometri zelo hitro minevajo. Navijači so vzpodbujali ob celotni dolžini trase. Niti trpim niti trudim se ne. Na splošno moram reči, da sem tekel zelo preudarno in da nisem nikoli na progi lovil zraka. Potem pa pride 16. kilometer. Tu pri okrepčevalnici se končno ločim od sotekačev zadnjih desetih kilometrov. Začnem pospeševati in spet pridobivati na mestih. Sem že mimo živalskega vrta. Še dva kilometra do cilja! Kljub mnogo boljšemu tempu še vedno ne sopiham. Spet vstopim v staro mestno jedro in se že približujem cilju na Trgu republike. Na istem mestu kjer so pred 16 leti dvigovali slovensko zastavo, jaz sedaj hitim proti cilju. Še nekaj metrov in že je konec. Pravzaprav prehitro. Traso sem pretekel v času 1h in 30 minut in 53 sekund, kar je glede na težavne razmere pričakovan in precej soliden rezultat. Dobim spominsko medaljo in pelerino proti dežju. Na ciljnem prostoru pa se ne zadržujem preveč, saj se premočen do kože hitro ohlajam. To pa predstavlja nevarnost, da zbolim. Na srečo dokaj hitro najdem mami z vso opremo. Preoblečem se in se precej hitro odpravim domov.
Sigurno eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju, čeprav sprava ni kazalo tako. Še enkrat zahvala profesorjem in Srednji gostinski in turistični šoli Radovljica, ki mi je plačalo startnino in mi tako umogočila udeležbo na tem teku.
Drugo leto sem seveda krepko odločen preteči polni maraton!
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
2 comments