15. Tek na Grintovec

Gorski tek na Grintovec je najtežjih preizkušenj v gorskem teku v Evropi. Le malo tekov po svetu se lahko ponaša s tem da premaga skorajda dva kilometra nadmorske višine brez vmesnih spustov. Sam sem se doslej z Grintovcem spopadel že dvakrat. Prvič pred petimi leti, ko sem kot edini mladinec tekel do vrha. Bil sem mlad in poln nekega posebnega entuziazma. Odtekel sem dobro in računal sem da bom tekel vsako leto le še bolje. Potem pa so prišle poškodbe in nezgode; in Grintovca nisem videl vse do lani, ko je šlo zopet vse narobe.

Ertirjec Teklay Azerya- drugič zapored kralj Grintovca (Foto M. Rekar)

Letos pa moram reči da se me končno drži sreča, da sem lahko uspešno in brez poškodb treniral skozi celotno sezono. Teka na Grintovec sicer nisem postavljal v prvi plan. Tudi pripravljal se za to tekmo nisem posebaj, saj za to letos enostavno nisem imel časa. Vseeno pa sem se glede na pretekle rezultate nadejal da bom letos krepko popravil osebni rekord.

Nejc Kuhar

Tek na Grintovec je že sam po sebi zahteven. Tokrat pa je bil še toliko bolj, saj so bile prav danes v Sloveniji izmerjene najvišje temperature v zgodovini meritev. Ob štirih zjutraj je bilo na Kredarici že 13 °C, tik pred štartom pa na Grintovcu kar 21 °C. V dolini pa so se temperature gibale med 34 in 38 °C. Zato smo vsi vedel kaj nas čaka. Pekel! Sam sem se na vročina pripravil tako da sem dan pred tekmo ogromno pil, da sem si povečal procent vode v telesu. Opeklinam si v tako močnem soncu v hribih skorajda ni mogoče izogniti. Vseeno sem se na debelo namazal s sončno kremo, saj obenem tudi rahlo hladi telo. Tako se mi je zdelo da sem odlično pripravljen za spopad z velikanom Grintovcem.

Simon Alič

Dve uri pred štartom je v Kamniški Bistrici že vse mrgolelo. Rekordno število prijavljenih tekačev (320) in pa številčni (slučajni) turisti in planinci so takoj zasedli vsa parkirana mesta. V zraku pa je bilo čutiti neko posebno vzdušje, ki je na eni strani mejilo na strah pred izzivom ki nas čaka ter drugi strani na dobrodošlico in toplino, ki nam jo nudijo organizatorji tukaj v Kamniški Bistrici.

Začenja se najbolj vroč del proge (Foto: Meža Stane)

Edina ravnina na tekmi, v ozadju Kalški greben

Štart! Favoriti se takoj zaženejo na polno. Množica pa jim v začetni nervozi hitro sledi. Vendar tako hitro ne bo šlo dolgo. Sam zadržujem tempo in se silim da ne tečem prehitro. Dobro sem se zavedal da če me bo že pri žičnici v koncu pobralo, je tekme zame konec. V nogah pa tudi na položni poti na začetku ni čuti prave svežine.

Pri žičnici se tek začne zares. Steče mi odlično. Pravzaprav načrtno preklopim v hitro hojo. Brez vsakega napora prehitevam cele skupine tekačev. Tu nekje teče tudi premočno vodilna ženska – Mateja Kosovelj. Do druge okrepčevalnice pri zajli gre vse po načrtu. Ujamem skupino v kateri tečejo Luka Mihelič, Peter Lamovec, Mirko Janjatovič in Franci Teraž. To so tekači, ki jih najbolje poznam in vem da se jih je dobro držati. Pravzaprav mi je njihov tempo celo prepočasen.

Najboljša ženska – Mateja Kosovelj – s svojim bratom Matijo, ki si je nastopu danes odpovedal zaradi svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, ki ga čaka že naslednji vikend

Potem pa se je zgodilo nekaj in še vedno ne vem točno kaj. Preprosto me je odrezalo. Konec, ne gre več. V nekaj serpentinah izgubim skorajda minuto proti ostalim. Ravno tu pa pridem na najbolj vroč in najbolj naporen del tekme – v kotel pod Kokrskim sedlom. Sonce pripeka da bi moral pot liti v potokih iz obraza. Pa mi ne, saj v telesu ni več dovolj vode da bi se lahko potilo. Na okrepčevalnici spijem kar tri lončke vode in si za vrat stisnem osvežilno gobo prepojeno z vodo. To pomaga samo nekaj naslednjih serpentin. Sedaj je tu del, kjer bi moral teči, pa ne gre. Številni navijači me spodbujajo vsakih nekaj korakov. Sam pa navadne hoje nisem več sposoben. Rad bi se odzdravil, tako rad bi vam rekel hvala, pa enostavno nimam moči da bi kaj rekel nazaj.

Na Kokrsko sedlo se privlečem komajda pod eno uro. Tekma je sedaj že izgubljena. Moči v nogah nimam več da bi lahko še napadal. Samo še čakam da bo tekme konec. Pa me čaka še 700 višincev do vrha. Ravnino pod Jamami suvereno, previdno, pretečem. Potem pa se spet začne strmina prek Ovnovih čir. Tu bi moral eksplodirati, tukaj bi moral napeti mišice. Pa enostavno ne morem več. Le še počasi stopicljam. V glavi se mi vrti, izgubljam smisel za orientacijo. Zdaj več ne vem kaj je levo in kaj je desno. Vsakih nekaj korakov se zaradi dezorientiranosti spotaknem. Napredujem neznansko počasi, pa enostavno ne morem hitreje. Še bolj mi pade motivacija, ker me prehitevajo številni tekači.

Prihod tekmovalcev v cilj (Video: Andrej Jeglič)

Končno nastopi streha Grintovca, kjer je zaradi višine, končno manj vroče. Želel bi čez te zadnje ovinke hitreje, pa enostavno ne gre. Navijači in gledalci med spodbujajo, čeprav vedo da danes svojega “dela” nisem opravil dobro. V cilj se privlečem popolnoma dezorientiran, megli se mi pred očmi. Nekaj sekund si nisem mogel niti zbistriti pogleda ter se odzivati na klice prijateljev. Čas v cilju pa je bil 1 h 49 min 21 s, kar je slabše kot če bi tekel v svoji nočni mori. Ampak tudi porazi so del športa. Sedaj pa si bom vzel kak mesec odmora od gorskega teka in se posvetil šolskim in drugim obveznostim. Jeseni pa bom spet začel teči.

Prihod v cilj

Grintovec je letos drugič zapored zmagal Eritrejec Taklay Azerya. Tudi njega je zdelala vročina, saj je napovedoval rekord proge, tekel pa 5 minut slabše kot lani (1 h 22 min 14 s). Drugi je bil Nejc Kuhar, tretji pa Evropski podprvak v gorskem teku Alex Baldaccini. Med ženskami je zmagala Mateja Kosovelj pred Hrvatico Veroniko Jurisić ter Čehinjo Ivo Milesovo.

Klemen Triler je znan po tem da se med tekom “smeji”, čeprav sam pravi da je ta smeh odraz neznanskega trpljenja. Danes je zopet odtekel odlično in zasedel 6. mesto. Nič bolj prijetno ni bilo Nejcu.

Čestitke vsem za nastope na današnjem res zelo težkem teku! Hvala vsem naviječm! Poglavje čestitk zase pa si zaslužijo Papeževi za še brezhibno in fenomenalno izpeljano prireditev. Tekma je bil letos res na visokem nivoju, prav tako je štela za svetovni pokal v gorskem teku (Grand Prix).

Po tekmi je prijala osvežitev v ledeno mrzli Kamniški Bistrici